Moja blogoumja… :)

Dež. Hitrost. Dolgi skoki. Vonj po 102 oktanskem pogonskem gorivu … vse to je v precejšnji meri zaznamovalo ta vikend v Mariboru in okolici. 6. Mobitel Rally Maribor, namreč.

Vse skupaj se je začelo spektakularno, s hitrostno preizkušnjo v samem Mariboru, na Koroškem mostu in bližnjih dveh krožiščih. Sam sem si izbral tisto, v bližini Štuka, kar se je na koncu izkazalo za precej dobro izbiro. Zakaj? Že po parih avtomobilih so grozeči črni oblaki uresničili svojo grožnjo in spustili ves svoj tovor. A nas dež ni ustavil, za moje pojme, je bilo fotkati v takem še bolje, le … mokri smo bili.

No, kako je izgledalo? Nekako takole:

Takole je še zadnjič v Mazdi Aleš Zrinski preizkusil progo kot predtekmovalec.

Nekako še zadnja fotka, preden se je ulilo … Posadka Vidmar/Uljančič, seveda, z legendarnim Yugecom.

Nato se je ulilo, kot da je zadnji dan …

Med popularnejšimi avtomobili so zadnje čase Renault Clioti.

Ker so na tem posebnem superspecialu tekmovalci štartali v obratnem vrstnem redu, smo vsi upali, da se bo do najboljših vsaj malce umirilo … in se je. Sicer je še padalo, a je bilo precej bolj znosno.

Takole je že tako dovolj spolzko cesto še dodatno naoljil Mitsubishi Mitje Klemenčiča, ki je v drugem krogu, žal, že spustil dušo.

Darko Peljhan z Mitsubishi Lancerjem EVO XI.

Domači up, posadka Kaučič/Zorenč, je bila po prvi preizkušnji uvrščena na 6. mesto.

Nato smo se šli sušiti. Na toplo kavico v Štuk, potem pa še malce pogledati na Lent, kjer je ravno koncertiral Zoran Predin. A ne za dolgo, saj nas je že zjutraj čakala naslednja hitrostna preizkušnja, HP Meljski Hrib.

Čeprav le z dvokolesnim pogonom, sta bila zelo hitra,

Slavko Komel s Peugeotom 206 RC in …

Vedno hitri Aleks Humar s sovoznikom Edom Čukom v Citröenu C2 R2.

Najhitrejša pa sta bila …

… domačina Kaučič/Zorenč in tako prevzela vodstvo v skupni razvrstitvi.

Sledil je kratek skok v servisno cono …

… kjer so si nekateri takole krajšali čas.

Nato je spet sledil premik, in sicer na eno najatraktivnejših točk letošnjega relija - na HP Gačnik, kjer je dirkače čakal pravi pravcati …

… skok.

Tudi z majnhnimi se da.

Tretjeuvrščena posadka, Gassner Jr./Bauer z Mitsubishijem, v zraku.

En najdaljših je bil tudi Hrvat Čibej, s Subarujem …

… pa tudi domačin Vučič se ni ustrašil skoka.

Nato pa je že sledil klic in potrebno je bilo nazaj v Ljubljano. Bilo je zanimivo, resnično zanimiva izkušnja. Kot rečeno, v znamenju dežja, hitrosti, 102-oktanskega goriva in dolgih skokov.

Relistični pozdrav,

Jure

P.s.: Še nekaj več fotk si lahko ogledate tukaj.

Čeprav poznam le 3, 4 njihove skladbe, sem se kot zaprisežen rocker koncerta že dlje časa resnično veselil. In niso me pustili hladnega. Status Quo, v vroči Ledeni dvorani Hale Tivoli.

Začeli smo s predskupino Leaf Fat, katere sem se prav tako zelo razveselil, ko sem izvedel, da so predskupina. O njih sem slišal marsikaj dobrega, zato sem jih težko pričakoval. Začeli so skoraj malce pred 20. uro, saj smo bili še zunaj, ko smo zunaj, pred Halo že lahko slišali grmenje kitar v dvorani. Kmalu smo se odpravili noter in prvo presenečenje je bila skoraj prazna ledena dvorana. Drugo presenečenje je bilo na odru. Žal bolj negativno. Leaf Fat - ali so imeli samo slab večer, ali so dejansko taki, ne vem, a od njih sem pričakoval veliko več. Bilo so videti nekako nerazpoloženi, nekako so mi delovali kot neki mulci, ki so med enim izmed svojih prvih odrskih nastopov.

Skupina Leaf Fat na odru.

Tri skladbice pod odrom in šli smo nazaj ven, pred Halo.

Pred Halo je bilo nekaj več ljudi, sem pa opazil pogumno kolegico novinarko, ki je intervjuvala …

… policaje!!

V dobri družbi fotografov je čas hitro minil in tako je končno je napočil trenutek, ko smo šli nazaj v vročo ledeno dvorano Hale Tivoli (termometer je kazal neusmiljenih 29°C … :p). Pridemo pod oder, na katerem opazim kar nekaj zanimivih podrobnosti:

- niti enega kabla na odru, nikaršnega balasta

- stena belih Marshalovih ojačevalcev, ki so delovali resnično impozantno.

Nato je množica čisto ponorela, saj so jih videli v zaodrju, že nekaj trenutkov kasneje pa so bili na odru.

Status Quo na odru.

Francis Rossi na kitari

RickParfitt na kitari

John “Rhino” Edwards na basu

Andrew Bown za klaviaturami, kaseneje je igral še na orglice in na tretjo kitaro

Koncert skupine Status Quo je bil odličen, lučkarski efekti super, resnično so popestrili koncert, morda le ena pomanjkljivost - na trenutke je bilo vse skupaj malce preglasno. Drugače pa je bil to pravi praznik rock and rolla v Ljubljani!

Rockerski pozdrav,

Jure

Ko sem izvedel za tole zadolžitev, sem vedel, da bo precej zanimiv izziv. Včerajšnji gala koncert Simfoničnega koncerta RTV Slovenija ob visoki obletnici televizije in radia v Križankah, namreč. A kot ponavadi, se stvari malce vedno zapletejo.

Za fotografiranje so nam bile dodeljene pozicije, ki so bile od samega dogajanja precej oddaljene, moja Sigma pa žal tem pozicijam ni bila najbolj dorasla. Pač, bo treba kmalu pravega Canona dobiti… Skratka, če ne bi bilo tam kolega Lenarta, ki je imel v svoji torbi tudi fiksnih 300 mm, bi koncertnih fotk odnesel bore malo. No, tako sem z malo iznajdljivosti in sreče prišel do naslednjih fotk.

Ko sem prišel v Križanke, me je presenetila zanimiva scena, ter še večji orkester. No, to ni bil samo orkester RTV Slovenija, na pomoč so priskočili tudi kolegi iz Big Banda RTV Slovenija, ter francoski kolegi iz Orchestre du Picardie.

A francoski simfoniki niso bili edini gostje. Tujih gostov je bilo med nastopajočimi kar nekaj.

Zelo cenjen kitajski dirigent, En Shao.

Slovenski pianist, Peter Mihelič.

Sledilo je prvo presenečenje in resnično navdušenje večera:

Violinistka Sarah Chang. Sam nisem ljubitelj klasične glasbe, oz. tovrstne glasbe - a med njenim igranjem violine so mi šle vse kocine pokonci.

Ko dirigent pade v ekstazo … Anton Nanut.

Zbranost v orkestru je bila na višku …

Gost na klarinetu - Mate Bekavac.

Sledilo je naslednje presenečenje …

Skupaj s simfoniki je namreč zaigral in zapel Jan Plestenjak.

Nato sta na oder stopili še dve divi z odličnim glasom:

Alenka Godec …

… in Darja Švajger.

Sledil je daljši intermezzo, katerega je zapolnil še en odličen glasbenik …

… egiptčanski pianist, Omar Khairat.

No, če sta nastopili dve divi z enkratnim glasom, je bilo očitno potrebno koncert uravnotežiti z odličnima moškima vokaloma:

Oto Pestner …

… in tenorist Janez Lotrič.

Odlična pevca še skupaj v skladbi Caruso.

Več kot dve uri dolg koncert je bil tako tik pred koncem. A brez udarnega konca res ne gre. Tako je sledilo res veliko presenečenje večera, ki je izpadlo več kot odlično.

Takole so Revellov Bolero začeli simfoniki. Vedno glasneje in glasneje je šlo … in ko sami skoraj niso mogli več glasneje, se jim je pridružila skupina …

Stroj Machine! Res, odlična kombinacija in udaren zaključek Revellovega Bolera kot tudi gala koncerta ob 80. letnici delovanja Televizije Slovenija in 50. letnici delovanja Radia Slovenija.

Nato je sledilo še družabno srečanje v preddverju Križank, kjer ni manjkalo ne politikov, glasbenikov ne televizijcev. A vseeno sem si najbolj zapomnil:

Navihana kuharja, ki sta nas postregla z odličnim pršutom in lososom …

… ter nasmejanih francoskih glasbenikov.

Križanke sem zapustil resnično dobrega razpoloženja, poln novih vtisov … in težji za skoraj 800 fotk… Upam, da vam je ta izborček všeč.

Lep jubilejni pozdrav,

Jure

Včeraj na Google Talku okoli 18h od Petre dobim sporočilo: “A nisi na Pozravu poletja, na Kongrescu!?” Še vedel nisem, da je!! Skratka, v parih minutah se zmenimo, kaj in kako in smo šli v akcijo… (zraven je bil še Anže) Priznam, za not priti pod oder, sem imel kar malo sreče … pač … včasih je potrebne tudi nekaj sreče …

Ko sem prišel do odra, je s svojim nastopom ravno zaključil Omar. Ljudi je bilo že tudi ravno prav, vročina je tudi ravno prav popustila.

In smo začeli …

… s Tanjo Žagar.

Sledili so Atomik Harmonik, za katere lahko res rečem, da so dobro razgreli množico… sicer na playback, uspelo jim pa je vseeno.

Dolgonoga Manca Špik: presenečen sem bil na odzivom publike … In pela je v živo …

Sledili so eni največjih žurbandov v Sloveniji, Kingstoni …

Malce od bližje …

In čisto od blizu.

Špela iz Atomikov je vmes veselo podpisovala avtograme.

Sledil je nastop “levinje”, Saše Lendero, in spet sem bil močno presenečen nad odzivom množice, ki je zdaj že dodobra napolnila Kongresni trg.

Ker so takšne masovke precejšen organizacijski zalogaj, gre kdaj pa kdaj tudi kaj narobe … Tako je Rebeka Dremelj malce zamujala na svoj nastop, zato je vskočil kar Frenk Nova, nekdanji pevec popularne skupine Babilon, sicer člana njenega spremljevalnega banda.

Frenk Nova je tako zapel nekaj Babilonivih …

Potem pa je že prišla Rebeka …

Nato pa nastop, ki sem ga težko čakal cel večer. Skupina …

Tabu!!

Zdaj ne več tako nova pevka skupine je več kot dokazala, da se je v skupino odlično vključila. In energija, ki veje iz nje na odru … Super odlično!!

Marjan je legenda - poznate ga lahko tudi iz kakšnih težjih bandov (Interceptor, denimo … )

Maco skrbi za solistične vložke na kitari.

Tina med eno izmed balad.

Med deljenjem svoje energije s publiko …

… in v ekstazi …

Skratka - glede na to, da sem za zadevo izvedel tik pred zdajci, moram reči, da sem vesel, da sem šel. Bilo je prijetno, od uživanja v glasbi, do druženja z glasbeniki in seveda fotografi.

A vse vedno ni tako lepo … Po večini smo bili vsi fotografi precej jezni na lučkarja, saj je na trenutke resnično pretiraval (no, ti trenutki so dejansko včasih kar trajali in trajali) in nam s tem, ali pokvaril fotografije, ali pa jih enostavno ni bilo možno narediti … skratka, se bo že naučil, samo upam, da ne na koncertih, katere bom fotkal.

Lep poletni pozdrav,

Jure

p.s.: Miha, hvala za objektiv!!

Včeraj zvečer je ob velenjskem jezeru potekala Noč ob jezeru. Koncert, na katerem so nastopili Billysi, domača skupina Ave, in Bijelo dugme.

Imena, ki so torej obetala odličen rock koncert, seveda s pridihom nostalgije. Večer so otvorili Billysi, ki so imeli precej nehvaležno nalogo - ogreti oz. razgreti množico, ki se je ob začetku njihovega igranja še zbirala. No, skupini je to z lastnimi hiti, ter z nekaj priredbami več kot uspelo, čeprav je občinstvo čakalo le eno - nastop skupine Bijelo dugme.

Večer so otvorili vedno odlični Billysi

Karizmatična pevka skupine, Urška

Za solaže v skupini skrbi Matic - in svoje delo resnično obvlada!

Sledil je nastop domače skupine Ave - gre za legendarno rockersko skupino, katere začetki delovanja segajo v sedemdeseta prejšnjega stoletja. Kot zanimivost naj povem, da so na enem izmed koncertov kot predskupino gostili - ne boste verjeli - Parni valjak.

Nato pa eksplozija. Na odru sta bila oba spremljevalna banda treh pevcev in vsi trije pevci so skupaj zapeli skladbo “Kad bi bio bijelo dugme”.

Tri velika imena jugoslovanskega rocka - Alen, Bebek in Tifa.

Nato je na odru ostal Tifa sam in zapel skladbo “Padaju zvijezde” - eno mojih najljubših skladb.

Dodatno je nastop Tife popestril še kitarist z odličnimi solističnimi vložki.

Čeprav je bil Tifa pri skupini le kratek čas, pa je med oboževalci skupine vseeno izredno priljubljen.

Pogled na oder čez množico oboževalcev.

Nato je na oder stopil prvi pevec skupine, Bebek.

Še s skoraj svojim zaščitnim znakom - tamburinom.

Sledil je še nastop zadnjega pevca skupine, Alena.

Kot pevec skupine Divlje jagode je zapel tudi legendarno skladbo “Motori”, med katero je množica glasno pela zraven. Ambient je bil tako res odličen!

Seveda so največje hite, kot so “Lipe cvatu”, “Tako ti je moja mala kad ljubi bosanac”, “Ne spavaj moja mala muzika dok svira” prihranili za konec, ko so spet vsi skupaj prišli na oder.

Večer je tako minil v odlični glasbi, v kateri smo lahko uživali kar dobrih 6 ur - z vsemi skupinami vred, seveda.

Velenje je očitno res mesto rocka!

Lep rockerski pozdrav,

Jure

Pred kratkim me je prijatelj in sodelavec (Gregor Bolčina, moderator Radia 1) prosil, če bi mu naredil uslugo in ga prišel pofotkat na oddajo Zvezde pojejo, kjer je nastopal skupaj z vedno odlično Majo Slatinšek. Na prvi nastop nisem utegnil prit, takrat sta se tudi uvrstila naprej v polfinale, kamor pa mi je zneslo priti.

Sicer ni bilo ravno idealno, saj mi niso pustili fotkati… sprva. Potem pa sem jih izprosil, naj mi dovoljo pofotografirati le Majo in Gregorja, potem pa grem.

Rekli so: okej. Brez fleša… in iz tribune. Ne vem, sicer zakaj, ampak okej… Tole mi je vseeno uspelo… se mi zdi…

Lep pozdrav,

Jure

Moram priznati, da sem se danes kar precej prestrašil. Tole bližnje srečanje mogoče na prvi pogled ne deluje nič kaj posebnega, a ko pogledaš v nebo in proti tebi strmoglavlja več vran, ki s tem branijo svoje mladiče … Postane nekolikanj bolj strašno …

Danes sem namreč med potepom po Tivoliju opazil večjo skupino vran, katere so s svojo živahnostjo pritegnile mojo pozornost. Glede na to, da so bile precej blizu, sem iz torbe hitro potegnil fotoaparat in pričel z akcijo.

Vrana me je predvsem presenetila, ker je začela precej na glas krakati.Kmalu so bile v zraku vsaj tri vrane, ki jih prej sploh nisem opazil …

In moram reči, da so letale precej hitro.

Nato sem zaprepaden zagledal nad sabo kakšnih 5, morda 6 vran, ki so dobesedno pikirale proti meni, tik nad glavo pa zavile v stran… Ni mi bilo takoj jasno, za kaj se gre, glede na to, da so vrane poznane tudi kot tatice, pa sem pomislil na to, da mogoče hočejo mojo kapo… Nakar kakšne tri metre od sebe zagledam mladiča. Očitno sem jih zmotil ravno pri učenju letenja in so odrasle vrane tako pazile na ranljive mladiče.

Ko sem zapuščal Tivoli, sem na enem izmed dreves opazil vrano, ki je verjetno nadzirala širši prostor.

Kmalu se je spet začeka dreti in sem se spet prestrašil, a glede na to, da so bile vrane v zraku daleč od mene …

… so mladiče verjetno branile pred nekom drugim, ki je čisto nevede zašel v njihov teritorij.

Neglede na vse, vrane so me precej presenetile - nisem vedel, da so tako zaščitniške. Morda bi se lahko od njih kaj tudi naučili …

Lep poletni in malce prestrašen pozdrav,

Jure

Z malce zamude zaradi popolnoma nabitega urnika pa vseeno - 31. rally Saturnus.

Rally Saturnus je bil vedno ena najbolj obiskanih prireditev v slovenskem prostoru. Žal je začel izgubljati na privlačnosti in popularnosti, a zadnja leta zopet pridobiva status, kateri mu pritiče.

Letošnja trasa 31. Rallyja Saturnus je bila precej razgibana in zelo povezana z Ljubljano - ena od hitrostnih preizušenj je potekala kar na stadionu Ilirije v Šiški (steza za speedway), ena pa v neposredni bližini Ljubljane, na Jančah.

Ostale hitrostne preizkušnje pa so potekale v okolici Trbovelj, Hrastnika in Višnje Gore.

Rally mi je že od malih nog pomenil nekaj posebnega - vedno sem občudoval vse te dirkače, ki se podijo po zavitih drsečih, nezavarovanih cestah in ko sem žačel fotografirati, so bile moje skrite sanje vedno nekega lepega dne fotografirati prav dirko rallyja.

No, ta vikend so se mi želje izpolnile, saj so me poslali - prav na reli Saturnus.

Ali gredo sanje in dobre fotke skupaj z roko v roki, pa presodite sami.

Aleks Humar tik pred startom nedeljskega dela relija v svojem malem, a zato nič manj hitrem Citroenu C2 R2 max.

Zmagovalca 31. Rallyja Saturnus, čeha Vaclav Pech in Petr Uhel, v Mitsubishi Lancerju Evolucije 9, na prvi nedeljski preizkušnji, HP Janče.

Takole sta se ostremu in drsečemu zavoju približevala drugovršena in najhitrejša slovenca, Tomaž Kaučič in Peter Zorenč, prav tako v Mitsubishi Lancerju EVO 9.

Tretjeuvrščena, nemca Hermann Gassner in Karin Thannhäuser, tudi v Mitsubishi Lancerju devete evolucije.

Tu so vozniki še peljali s polnim plinom, par metrov kasneje pa je sledil oster in spolzek zavoj …

… in spet polno pospeševanje iz ovinka.

Najhitrejša Subaru Impreza na letošnji izvedbi relija Saturnus.

Naketere je takole, v fotografskem smislu zelo simpatično prineslo iz ovinka, v relističnem smislu pa verjetno ne najbolj ugodno.

Majhna, a vseeno neverjetno hitra: Citroen C2 R2 MAX Aleksa Humarja in Fiat Punto 1600 italijana Fornasiera.

Ne najhitrejša, pa zato ena lepših reli specialk letošnjega Saturnusa - Subaru Impreza nemške posadke Günther/Becker.

Na asfaltnih relijih na karoserijo dirkalnika delujejo zelo močne sile, zato se zgodi tudi to - odprejo se vrata prtljažnika.

Naš rajonček na HP Janče.

Tudi Yugo se lahko pelje zelo hitro…

Nato smo se preselili na naslednjo lokacijo - na HP Višnja Gora, katera je s svojimi več kot 30 km veljala za kraljevsko in tako zahtevno, da se lahko primerja z zahtevnostjo hitrostnih preizkušenj v svetovnem prvenstvu.

Zmagovalca Pech Jr./Uhel.

Slovenska posadka Kaučič/Zorenč - na oko sta od vseh šla najhitreje skozi ta ovinek.

Legendi slovenskega relijia - Darko Peljhan in Igor Kacin, v v relističnem svetu izjemno popularnem Mitsubishi Lancerju devete evolucije.

Tudi malo nižje pod ovinkom je bilo zanimivo, saj so vozniki “kradli” progo - takole sta “kradla Jani Trček in Mitja Česenj.

Sledil je trenutek streznitve od bencinskih hlapov. Zakaj? Ko voznik izgubi kontrolo in dirkalnik drsi ravno proti tebi, ni najbolj prijeten občutek…

Takole je posadka Rihter/Cevc malce prehitro pripeljala v kombinacijo ovinkov pred nami …

… in ga je malce kasneje začelo obračati, nato pa bočno nesti proti meni. Zakaj ni slik? Ker sem bežal na varno - za manjši kozolec. No, avto je nato priletel ravno v ta kozolec, sam pa sem se spet ustrašil, saj sem mislil, da kozolec ne bo zdržal. Hvala bogu je, po besedah lastnika zato, ker je zabetoniran dober meter globoko v tla.

Kozolček jo je odnesel precej bolje kot avto - sicer sta lahko nadaljevala z vožnjo, a ju je verjetno tale polomljeni odbijač kar precej oviral pri vožnji.

Izgubila sta tudi luč, katero pa je sodnik spravil na varno.

Kozolčku ni bilo hudega - no, res, da se je strgal plakat, cvetlično korito se je prevrnilo in streha se je razrahljala, a iz dvoboja kozolec vs. avto, je prišel ven kot zmagovalec tale kozolček. Pa še mene je rešil.

Pogled na isti avto v cilju… Kar dobro sta ga sklepala..

No, reli se je seveda nadaljeval in tudi mene niso kar tako prestrašili in sem nadaljeval s fotkanjem: Aleks Humar v malem, a hitrem Citroenu C2 R2 MAX.

Še druga mala resnično hitra specialka.

Stara, a še vseeno dobra in še pomembneje, hitra - Subaru Impreza

En lepših Yugotov.

Za konec še fotografiji zmagovalcev - na prvi absolutna zmagovalca, čeha Pech Jr. in Uhel, na drugi pa najhitrejša slovenca, Kaučič in Zorenč.

Super je bilo, občutki  nepopisni. Naslednjič… kakšen WRC?

Lep relistični pozdrav,

Jure

Pravi balzam za ušesa in oči. Katie Melua, lahko rečem, res zna! No, cel band.

Začela je solo, sama na kitari. Nič novega, ampak kako je odpela - čistost glasu in res lep, čist vokal, v spremljavi akustične kitare. Takšni so bile prve tri skladbe, vmes pa je s kar dolgimi govori nagovarjala občinstvo in s tem vzpostavila res nekakšen pristen stik z vsemi nami.

Sledile so 4., 5. in 6. skladba, namenjene nam, fotografom. Gneča je bila res nepopisna, a nekaj fotografij mi oz. nam je uspelo ujeti. O tem, malce kasneje…

Skratka, potem, ko smo odložili opremo na varno, smo se lahko vrnili nazaj v dvorano. In tisti, ki ste “cincali” iti ali ne iti na koncert - lahko vam je žal.

Na trenutke smo se spraševali, če slučajno kje za odrom stoji kakšna črnka in poje. Ampak ni. To je bila Katie Melua. Zmes soula, bluesa, popa, tudi rock and rolla - vse v enem - odlična kombinacija.

Ozvočenje - odlično - vsak inštrumet ravno prav naglas, da je prišlo do res prave harmonije zvoka in  - balzama za ušesa.

Osvetlitev odra - odlično - med skladbo, katere naslov mi sicer ni znan, govori pa o zvezdah, so bile na zavesi za oz. nad odrom prave pravcate zvezde. Pa to ni še nič. Da o sami simpatični Katie ne govorim. Skratka - balzam za oči.

Definitivno en boljših koncertov, ki sem jih imel priložnost videti, na srečo tudi fotografirati.

Pred Katie Melua je nastopila Andrea McEwan, kakor je povedala v enem od nagovorov Katie - prijateljica, skupaj pa sta ustvarili tudi nekaj skladb. No, tudi slišati je bilo tako, saj glasbenici izvajata res podobno glasbo.

Andrea McEwan s spremljevalno skupino:

Tim Harries, basist tako v spremljevalni skupini Andree McEwan kot tudi pri Katie Melua.

Sledila je Katie Melua.

“Pričakala” nas je takole za klavirjem…

… v naslednji skladbi je bila le v družbi mikrofona…

… nato pa še takole s kitaro. Tako nam je omogočila dobiti fotografije z vsemi tremi možnimi instrumenti - no, v stvari samo z dvema.

Moram reči, da je bila organizacija res na višku, ni bilo nobenih zapletov in je bilo res super - z vseh možnih vidikov.

Ko bi le bilo več takšnih koncertov.

Lep koncertni pozdrav,

Jure

V Cvetličarni Mediapark nas zadnje čase presenečajo z drznimi koncerti tribute bandov. Po Guns 2 Roses so včeraj zvečer nastopili še Dirty DC - tribute band legendarnih avstralcev AC/DC.

Večer so odprli celjski M.P., kateri so me, ter po pogovoru z nekaterimi obiskovalci, bolj kot ne razočarali. Sicer dobro odigrane skladbe so bile preveč enolične.

Sledili so Dirty DC. In moram reči, da sem bil zelo pozitivno presenečen. Slišal, videl, doživel sem že precej koncertov, vendar je bil ta res en boljših. Res odlično ogigrano, odlično odinterpretirano… Skratka, kot bi bili na odru pravi AC/DC.

Lahko bi rekli - slab začetek, dober konec.

Dosti nakladanja…

Občinstvo so skušali ogreti celjski M.P., pri katerih bobnar je sicer pevec metal skupine Noctiferia.

Nato so na oder stopili Dirty DC - oponašajo avstralske AC/DC in nas kar takoj udarili z enim največjih hitov te skupine - Thunderstruck

Tako kitarist, kot pevec sta bila zelo, kot bi poslušal prave AC/DC. No, ne smem zanemariti ostalega dela banda, saj tudi oni pripomorejo k celoti, katera je bila včeraj res odlična.

Kot da ni bila dovolj dobra glasba, sta pevec in kitarist na njegovih ramenih naredila krog po Cvetličarni in še dodatno razgrela obiskovalce

Odigrali so vse največje hite, vseeno pa se ne spomnim, če so odigrali skladbo Big Guns. Odigrali so kar dva bisa.

Pevec je bil resnično odličen, pravi AC/DC vokal - še boljši pa je bil kitarist

Še pravi AC/DC - za primerjavo

Lep sončen dan vam želim,

Jure