Moja blogoumja… :)

V soboto so v sklopu drugega Lokal Punta, v Mladinskem centru Celje nastopili zelo perspektivni simfometalci Aperion.

Gre za skupino, s sedežem v Žalcu, vseeno pa njeni člani prihajajo s cele Slovenije. Pevka Zala prihaja s Kranja, čelist Samo z Ljubljane, violist Martin z Maribora, bobnar Nejc z Velenja, flavtistka Tina je iz Celja, le kitarist Črt in basist Dani sta iz Žalca. Če ima le čas, se jim pridruži še didgeridooist Žiga, pravtako iz Žalca.
Na slovenskem glasbenem prostoru so res nekaj posebnega. Res, da na prvi pogled vsem potegnejo na finske Nightwishe, predvsem zaradi Zalinega opernega vokala, a vseeno Nightwishi nimajo spremljave čela, viole in flavte. Prav slednja doda poseben prizvok. Da ne omenjam didgeridooja…

Njihov nastop na odru je dodelan. Kostumi v stilu, tudi z nekaj koreografije - kolikor jo pač odri dopuščajo. Njihovi nastopi pridejo do izraza predvsem na večjih odrih, ko lahko dejansko nekaj te koreografije lahko pokažejo.

Trenutno sodeljujejo v tekmovanju Lifeawards, kjer so se zaenkrat prebili do polfinala. Za zadnji izbor v tem tekmovanju, ki se je zgodilo na Metelkovi, so dobili zelo dobro kritiko v časniku Delo, posebno Zala je bila pohvaljena. Verjetno vam naslov članka Alenka Gotar go home, pove vse.

Njihov talent niso opazili le pri Delu, tega so opazili tudi na večih internetnih straneh (RockLine, Rock On Net). Kar pa je najpomembneje, tudi obiskovalci koncertov, na katerih nastopajo Aperion, med njihovim koncertom ne ostanjejo ravnodušni…

Skupina se trudi, dela naprej, trudi se, da bi posnela tudi prvi album. Posneli so tudi prvi videospot za skladbo Ü, zelo všečna je tudi balada Uspavanka (na tem linku lahko poslušate tudi nekaj ostalih skladb). Glede na slišano, predvsem pa videno in slišano na koncertih (danes je vedno bolj pomemben nastop v živo), menim, da jim je potrebno dati priložnost. Verjemite, ne bodo vas razočarali.

Več o njih si lahko preberete na njihovi uradni spletni strani www.aperion.org, kjer lahko na njihov forum seveda napišete svoje menje, pohvala oz. kritike.

Kar pa se tiče koncerta v Celju - glede na vse probleme s tehniko (Samotu je zelo nagajal odjemalec zvoka na njegovem čelu), so ga izpeljali, tako kot znajo, če ne še bolje. Pa sem sam precej kritičen, kar se tiče glasbe… Samo tako naprej fantje… in dekleti…

Bilo je nenormalno vroče, že meni pod odrom, med fotografiranjem, kaj šele njim na odru, pod lučmi. Glede na to, da je imel basist skupine pred nami kar precej problemov zaradi dehidracije, je bila res lepa poteza organizatorjev, da so na oder dostavili še dodatne količine vode. A vseeno so odigrali dobro, tako kot znajo.

Tule pa je nekaj utrinkov z zadnjega koncerta v Mladinskem centru Celje.

Kitarist Črt

Basist Dani

Pevka Zala

Flavtistka Tina

Čelist Samo

Violist Martin

To bo zaenkrat vse. Naslednjič si jih lahko v živo ogledate v Mariboru, v sklopu natečaja Lifeawards, na Štuku, vendar točen datum še ni znan, je pa točno znan datum koncerta v sklopu turneje legendarne skupine Interceptor. Le-ta se bo zgodil 30. novembra, pravtako v Mariborskem Štuku.

Lep pozdrav,

Jure

Cassanova. Menda so na osvajalskem pohodu. Erik Ferfolja. Damjan Murko. Pa še kakšna ženska predstavnica… oz. predstavnici. Baby Twins, se mi zdi, da so…

To naj bi bila perspektiva slovenske glasbe. Sem bral, ne bral, raje rečem preletel članek o novi fantovski skupini Cassanova v Pilotu. Bognedaj… Pa kdo sploh to posluša? Razen 11-letnic… Se splača matrati za to? Vlagati denar v to, energijo… Pa mogoče celo svoj ponos?

Najbolj me pogrejejo izjave v smislu - moj novi CD vsebuje 10 novih hitov… Potem pa nobenega od njih ne slišiš niti enkrat… Za moje pojme je hit skladba, ki jo slišiš večkrat na dan, na večih radijskih postajah… Ne pa enkrat na mesec, pa še to na kakšnem čudnem radiju, ki ga poslušajo Pepca, Francka in mogoče Magdica, ko skupaj kofetkajo…

Seveda je največji fenomen gospod Murko. Kako lahko nekdo trdi, da je uspešen glasbenik, še več, popularen glasbenik, ko pa kakšne njegove skladbe še nisem slišal predvajane na radiu!? Pa verjemite - veliko poslušam radio - glede na to, da prihajam iz male hribovske vasice (kukr), kjer poslušamo radio, ki je malo bolj dovzeten tudi za kakšne glasbene mimosune, a vseeno - tudi na tej radijski postaji nisem še slišal njegove skladbe… Ali se danes uspešnost meri tudi po tem, koliko klikov dobiš na YouTube-u? Ampak, kolikor vem, se tam ne posluša njegove glasbe - temveč se mu smeji… Me prav zanima, koliko “špilov” na mesec ima. Pa koliko so obiskani njegovi nastopi…

Takšna glasbena produkcija meče slabo luč na vse tiste, ki se res trudijo, ki delajo resnične hite, ne kvazihite, pa so zaradi tovrstnega glasbenega balasta popolnoma spregledani…

Lep pozdrav vsem skupaj,

Jure

Zaključni koncert se je zgodil včeraj na Gospodarskem Razstavišču. Nastopali so Dan D, Šank Rock in Elvis Jackson. Predskupina pa je bila skupina Mozaik (sem jih žal zamudil).

Dan D so predvsem morali na oder prezgodaj in tako začeli pred napol prazno dvorano. No, čeprav sem imel skozi celoten koncert občutek, da bi lahko bilo še celo malo več ljudi. Odigrali so dobro, sicer medlo začeli, a ko je pevec Tokac padel not - takrat smo vsi padli not. Tudi drug kitarist, Marko Turk - Tučo je včeraj gotovo imel svoj večer, saj je odigral kar nekaj zelo dobrih solaž.

Na odru so izgledali takole:

Sledili so Šank Rockovci, ki so za moje pojme, včeraj res “žgali” v pravem pomenu besede. Med Pravljico o mavričnih ljudeh se mi je zdelo, da poje prav vsak v dvorani.

Sledilo je gotovo presenečenje večera, ko se je na odru skupaj s Šank Rockerji pojavil 6Pak Čukur in skupaj izvedli “Dej bolj na glas”

Sledili so še energični Elvis Jackson. Njihov pevec Buda je pravi kaskader. Nastop Elvis Jacksonov MORATE videti v živo!! Je res nekaj posebnega.

Zdaj pa šibam naprej… Novi koncerti že kličejo!!

Lep dan vam želim!

Jure

Res je. V prometni nesreči pri Novi Gradiški. Žalostna novica, ni kaj. Menda je voznik zaspal…

Potrjeno tudi s strani njegovega manegementa.

Pa ravno nov album je izdal…

Zdaj naknadno pripenjam tale link - posnetki z mesta nesreče (ni nič takega, ni krvi, samo razbitine avtomobila…)

http://dnevnik.hr/naslovnica/vijesti/crnakronika/20071016_28177_76757.php

Cvetličarna Mediapark. Včeraj zvečer, od nekje 22. ure naprej…

V ponedeljek, ko sem izvedel, da bom slikal koncert skupine Leeloojamais, priznam, nisem bil ne vem kako vzhičen. To gre pripisati temu, da njihove glasbe ne poznam najbolj… Pa vseeno. Včeraj sem šel tja. Koncert je bil napovedan za ob 21. uri, začeli so malo pred 22.

Prvo presenečenje je bilo, da je bil basist Dagi, ki ga verjetno bolje poznate kot člana skupnine Da Phenomena. Pa sem bil že malo bolj nestrpen.

Zavese se odprejo, glasba udari iz zvočnikov. Popolno presenečenje!! Že po prvih taktih sem vedel, da bomo priča vrhunski glasbeni predstavi. Glede na to, da skupine ne poznam dobro in s tem ne njihovh komadov (razen velehitov Ljubavi in Ne zameri mi), sem užival v neverjetnem predstavi. To ni band, ki bi svojo podobo gradil na prodanih ploščkih, to je definitivno band, ki gradi svojo prihodnost na nastopih v živo. In ti tiči prihodnost današnje glasbe. Vsaj v slovenskem prostoru.

Presenečen sem bil nad dejstvom, da je pevka bila takole v živo šele petič v življenju na odru, pa nisem zaznal niti malo treme. Je pa res, da ji manjka kilometrine, ko se gleda animacija publike. A tu menim, da ji lahko pomagajo ostali člani zasedbe.

Skratka, koncert se je vsaj zame končal nad pričakovanji, česa takega nisem pričakoval. Dobro izpeljan koncert, ni kaj.

Na koncertih boste tako imeli kaj slišati in videti. Dober nastop, za povrh pa še simpatična in seksi pevka Christine…

Prilagam nekaj fotografij, da si lažje predstavljate, kako je potekal večer…

Nova pevka Christine - ne zna samo peti - tudi seksi zna biti… :-p

Saksofonist Lovro

Bobnar Ivo Rimc

Kitarist je odlično odigral enega od kitarskih solotov, s tem pa popolnoma obnorel množico.

Na pomoč skupini Leeloojamais je tokrat priskočil basist skupine Da Phenomena, Dagi.

Lep pozdrav, Jure

Pet uric. Pa še je bilo premalo… Za nekatere res. No, jaz, po pravici, sem bil skoraj malo vesel, da je bilo konec.

Seveda se gre o Siddhartinem maratonu. Ko sem zvedel, sem takoj izrazil željo za foto akreditacijo in glede na to, da je bila Radio Antena medijski sponzor, se ni bilo težko dogovoriti za akreditacijo. Hvala bogu.

Cel petek se mi je neznansko vlekel - priznam, vedno mi je bila glasba Siddharte všeč, rad sem jih poslušal, zato sem res težko pričakoval koncert. Tako ali tako bi bil na tem koncertu - ali pod odrom s fotoaparatom v roki, ali pa nekje na parterju, s pivom v roki. Vendar, slikati Siddharto… malo sem imel tudi treme, priznam. Ne vem zakaj. :p

Pred Halo Tivoli sem bil par minut pred 19. uro. Ko sem stopil v dvorano, sem bil najprej malo šokiran. Ura je bila skoraj 19., dvorana pa še napol prazna. Malo sem si pogledal oder ter opazil, da ni dosti drugačen, kot tisti na P!nk. Le namesto P!nk, je bil izobešen velik Siddhartin znak, s simbolom zadnjega albuma. Zbal pa sem se tudi, da bo tudi ozovčenje na istem principu - pretiho. No, pa sem kmalu po začetku koncerta ugotovil, da je prava glasnost.

Veliko je bilo povedanega na račun ozvočenja. Da se tu in tam ni dobro slišalo kitar, da je pri nekaterih komadih bil vokal prepotiho… Sam sem stal tik ob odru, kjer vse slišal več kot odlično. Na trenutke se mi je celo zdelo, da se lahko slišijo različni stili kitare, kot so si stili sledili tudi na ploščah.

Nič ne de, koncert je za nami, s slabim ozvočenjem ali dobrim - glavno je, da so Siddhartovci pokazali, da še znajo, obiskovalci pa, da jih imajo še vedno radi. Da jih radi poslušajo in da jim tudi po 5 urah žaganja, prepevanja in skakanja ni bilo dovolj. Da bi lahko še.

No, tudi Siddhartovci so bili veseli, da so izpeljali maraton, tako kot so ga. Sicer ni šlo popolnoma brez problemo, biti tako dolgo na odru, peti, igrati kitare, udrihati po bobnih, kakorkoli že - vse to je tudi fizično zelo naporno. In neglede na dolge priprave - je Tomija malo stisnilo, kot je povedal sam nekje pri 25. pesmi, Boštjana za bobni pa malo kasneje, nekje okoli 30. pesmi.

Še moje mnenje kar se tiče gostov.

Dan D - škoda, da so morali tako zgodaj priti na oder (so imeli koncert v Kopru), ker mislim, da bi še kasneje še večji učinek…

Grega Skočir - vsaj meni se ni zdel nič posebnega, je pa res, da so skupaj odpeli enega najpopularnejših Siddhartinih komadov “Na soncu”.

Nikolovski - dobro presenečenje, pa res je dobro izgledal v tistem pujseku.

Penko - producent, ki je nastopal prvič po 15. letih. Pred tako veliko množico. Pa tudi trznil ni.

Primož - nekdanji Siddhartin basist. Tudi on se je dobro znašel, pa čeprav mi je deloval nekam… žalostno… na trenutke prestrašeno. Všeč mi je bil Tomijev komentar, ko so začeli s Pot v X - “Tam, kjer se je vse skupaj začelo…”

Vlado Kreslin - sicer je malo pozabil peti na začetku Lunanaia, ampak - ko je padel not… kapo dol. Se ve, zakaj je legenda slovenskih glasbenih odrov.

In res - na koncu sem si vseeno malo oddahnil, da je konec. Pa ne zato, da bi bil sit ali kaj podobnega, sploh ne… samo tovoriti vso fotografsko opremo skoraj 6 ur naokoli po dvorani… verjemite, ni ravno prijetno. Je pa glasba Siddharte poskrbela, da sem na trenutke popolnoma pozabil na utrujenost in tudi sam malo požural zraven.

Sledi še nekaj slik, po moje so to slike, ki so mi najbolje uspele. Nekatere so seveda še dodatno obdelane - za še dodaten čas slik.

Toliko zaenkrat - lep dan še naprej,

Jure!

Pa ga imam - svoj blog, namreč.

Ustvaril pa sem ga predvsem zato, da bi lahko na njem objavljal svoje fotografije. Sicer sem zaenkrat še fotograf, ki šele začenja svojo pot, sicer s svojo lastno galerijo na uradni spletni strani Radia Antena (www.radioantena.si), vendar pa si želim postati fotograf, ki bi bil v svetu slovenske fotografije vsaj malo poznan. Priznam, najbolj me privlači koncertna fotografija (slikam tudi za skupino Aperion), ker v njej najbolj uživam. Zaenkrat.

Zato sem tudi ustvaril ta blog. Da bom lahko objavljal svoje slike, vendar ne samo s koncertov, ampak recimo tudi take - malo bolj sproščene, od tu in tam… Tako kot za začetek objavljam tole svojo sliko. No, da sem jo naredil, me je “našuntala” moja prijateljica, češ da je že naveličana svojega ozadja na ekranu računalnika. No, če vam je všeč, si jo lahko tudi vi nastavite za ozadje.

In ker se še vedno veliko govori o Siddhartinem maratonu, naslednjič nekaj malega napišem tudi o tem… Slik, s katerimi lahko podprem svoje pisanje, pa tudi ne manjka.