A je že konec?

9 10 2007

Pet uric. Pa še je bilo premalo… Za nekatere res. No, jaz, po pravici, sem bil skoraj malo vesel, da je bilo konec.

Seveda se gre o Siddhartinem maratonu. Ko sem zvedel, sem takoj izrazil željo za foto akreditacijo in glede na to, da je bila Radio Antena medijski sponzor, se ni bilo težko dogovoriti za akreditacijo. :) Hvala bogu.

Cel petek se mi je neznansko vlekel – priznam, vedno mi je bila glasba Siddharte všeč, rad sem jih poslušal, zato sem res težko pričakoval koncert. Tako ali tako bi bil na tem koncertu – ali pod odrom s fotoaparatom v roki, ali pa nekje na parterju, s pivom v roki. :) Vendar, slikati Siddharto… malo sem imel tudi treme, priznam. Ne vem zakaj. :p

Pred Halo Tivoli sem bil par minut pred 19. uro. Ko sem stopil v dvorano, sem bil najprej malo šokiran. Ura je bila skoraj 19., dvorana pa še napol prazna. Malo sem si pogledal oder ter opazil, da ni dosti drugačen, kot tisti na P!nk. Le namesto P!nk, je bil izobešen velik Siddhartin znak, s simbolom zadnjega albuma. Zbal pa sem se tudi, da bo tudi ozovčenje na istem principu – pretiho. No, pa sem kmalu po začetku koncerta ugotovil, da je prava glasnost. :)

Veliko je bilo povedanega na račun ozvočenja. Da se tu in tam ni dobro slišalo kitar, da je pri nekaterih komadih bil vokal prepotiho… Sam sem stal tik ob odru, kjer vse slišal več kot odlično. Na trenutke se mi je celo zdelo, da se lahko slišijo različni stili kitare, kot so si stili sledili tudi na ploščah.

Nič ne de, koncert je za nami, s slabim ozvočenjem ali dobrim – glavno je, da so Siddhartovci pokazali, da še znajo, obiskovalci pa, da jih imajo še vedno radi. Da jih radi poslušajo in da jim tudi po 5 urah žaganja, prepevanja in skakanja ni bilo dovolj. Da bi lahko še. :)

No, tudi Siddhartovci so bili veseli, da so izpeljali maraton, tako kot so ga. Sicer ni šlo popolnoma brez problemo, biti tako dolgo na odru, peti, igrati kitare, udrihati po bobnih, kakorkoli že – vse to je tudi fizično zelo naporno. In neglede na dolge priprave – je Tomija malo stisnilo, kot je povedal sam nekje pri 25. pesmi, Boštjana za bobni pa malo kasneje, nekje okoli 30. pesmi.

Še moje mnenje kar se tiče gostov.

Dan D – škoda, da so morali tako zgodaj priti na oder (so imeli koncert v Kopru), ker mislim, da bi še kasneje še večji učinek… :)

Grega Skočir – vsaj meni se ni zdel nič posebnega, je pa res, da so skupaj odpeli enega najpopularnejših Siddhartinih komadov “Na soncu”.

Nikolovski – dobro presenečenje, pa res je dobro izgledal v tistem pujseku. ;)

Penko – producent, ki je nastopal prvič po 15. letih. Pred tako veliko množico. Pa tudi trznil ni. :)

Primož – nekdanji Siddhartin basist. Tudi on se je dobro znašel, pa čeprav mi je deloval nekam… žalostno… na trenutke prestrašeno. Všeč mi je bil Tomijev komentar, ko so začeli s Pot v X – “Tam, kjer se je vse skupaj začelo…”

Vlado Kreslin – sicer je malo pozabil peti na začetku Lunanaia, ampak – ko je padel not… kapo dol. :) Se ve, zakaj je legenda slovenskih glasbenih odrov.

In res – na koncu sem si vseeno malo oddahnil, da je konec. Pa ne zato, da bi bil sit ali kaj podobnega, sploh ne… samo tovoriti vso fotografsko opremo skoraj 6 ur naokoli po dvorani… verjemite, ni ravno prijetno. Je pa glasba Siddharte poskrbela, da sem na trenutke popolnoma pozabil na utrujenost in tudi sam malo požural zraven. :)

Sledi še nekaj slik, po moje so to slike, ki so mi najbolje uspele. Nekatere so seveda še dodatno obdelane – za še dodaten čas slik. :)

Siddharta Maraton

Tokac

Tokac v elementu

Jani Hace

Tomi med akustičnim delom

Toliko zaenkrat – lep dan še naprej,

Jure! :)

  • Share/Bookmark