Magia

11 12 2007

Prijetno, v krogu prijateljev. V zanimivem ambientu… Skoraj… magično… Kot je tudi naslov… Magia.

Govorim o novem albumu skupine Billysi* (oz. do pred kratkim so bili poznani pod imenom Billy’s Private Parking). Z naslovom Magia, katerega predstavitev je potekala včerja, na zelo zanimivi lokaciji – v Biljardni hiši, na Parmovi. Morda je bila ravno izbira prostora tista, ki je dala predstavitvi piko na i. :)

Pri vstopu so nas razveselile hostese, ki so delile zadnje izvode Jacka Danielsa (zdravstvena cenzura, pač :P ), s katerim so nekaterim (mislim, da sem bil celo edini, pač ne prenesem viskija, pardon, tudi tako častitiljivega časopisa, kot je The Jack Daniels) krajšale čas do nastopa Billyisov*. :)

Okoli pol desete urice so Billysi* začeli in odigral, premierno, oz. kot se je izrazila pevka Urška – so jih razdevičili. Na koncu se jim je kot posebni gost, sicer s tekstom na papirju v roki :) na odru pridružil še legenda metalske glasbe, Gregor Čulk in seveda na svoj način odpel oz. odbrundal :) del skladbe Hello Hello, za katero je nekako slutiti, da bo tudi prvi singel z novega albuma. Ali pa je že… :P

Ko so Billysi* zaključili svoj nastop, pa je po kakšne pol ure sledilo odprtje odra, oz. po domače – odprti jam session. :) začel ga je legendarni kitarist še bolj legendarne Pomaranče, Mijo Popović, ki je dokazal, da res dobro ve, kaj je kitara.

Skozi večer se je na odru zamenjalo kar nekaj glasbenikov, med drugimi tudi skoraj celotna zasedba Tabujev, pa tudi Omar je odpel Basket Case skupine Green Day.

Skratka – večer je minil v znamenju dobre glasbe – začeli so Billysi*, nato pa skozi priredbe Aerosmithi, AC/DC-ji in Gunsi. Lepo je bilo. Sledi še nekaj utrinkov. :)

Urška Majdič, pevka skupine Billysi*

Sergej

img_7199.jpg

img_7201.jpg

img_7202.jpg

img_7287.jpg

img_7342.jpg

img_7298.jpg

img_7308.jpg

img_7347.jpg

Lep dan vsem skupaj,

Jure :)

P.s.: * – Billysi so bili včasih oz. so nekako še vedno poznani pod imenom Billy’s Private Parking. Toliko, da se ve. :)

  • Share/Bookmark


Jutranje presenečenje

6 12 2007

Ko sem danes trapal po naši firmici in slikal vse možne parklje in misice in dogajanja ob vsem tem, se je vmes zgodila še ena stvar. Klic z Radia Orion, če lahko pridem poslikat goste. (ja, tudi Radio Orion spada v našo radijsko mrežo :) ) Seveda, da pridem, zakaj pa ne.

Vstopim v studio, najprej sicer zmrznem, ker moram priznat, da me pogled na hendikepirane osebe rahlo šokira. Gostje so bili namreč otroci, slabovidni otroci. A zmrznjenost je takoj minila, saj je bil studio poln dobre in pozitivne energije.

Včasih takole stokamo in se pritožujemo nad tem in onim, pa nam sploh ne manjka nič. Nič. Njim pa manjka vid – nekaj najpomembnejšega v življenju. A so bili sproščeni in tisto, kar je najpomembneje – polni življenja. :)

Samo tole bom rekel – od vseh darov, je bilo to presenečenje najlepše presenečenje. In ker njihova igrivost veje tudi iz slik, prilagam nekaj slik, ki sem jih naredil med pogovorom na Radiu Orion.

)

Voditeljica Darja :)

Darja Štravs Tisu, moderatorka na Radiu Orion

)

)

Lep dan še naprej,

Jure :)

  • Share/Bookmark


Zaton

2 12 2007

Zadnje dni veliko preždim na prijatelju Youtube-u, predvsem, ker gledam videe skupine Guns ‘n Roses. In me kar malo daje nostalgija. Zakaj?

Ko takole gledam tele videe, sploh koncertne, posnete v Tokiju… jah, spoznam, da pravega rocka sploh ni več. Tistega pravega, nabitega s čustvi, pa ne samo ljubezenskimi, ampak… z vsemi čustvi. In seveda, primerno podprtimi s kitaro. Pa ne katerokoli kitaro, ampak Slashevo kitaro. Priznam, ob “Gunsih” sem odrasel, marsikatero popoldne preležal na postelji (pa kje so ti časi!? ) in preposlušal večino njihovih izdelkov.

Pa ne samo Gunse, tudi Aerosmithe, Queene, Metallico, Bon Jovije. Predvsem zmes Gunsov in Metallice.

In edino Bon Joviji še nekako držijo korak s pristnim pravim rockom, pa čeprav… se tudi oni počasi izgubljajo v komerciali…

Ravno smo imeli debato na temo novih komadov. Ne samo rockerskih, pa vseeno – v zadnjih dveh letih skoraj ni skladbe, ki bi jo lahko izpostavil! Žalostno… Včasih je bil povod za izdelavo skladbe povečini čustvenega izvora – ko so izlivali svoj gnev na papir, nato ob klavirju oz. akustični kitari postavili osnovo in naredili izreden komad. Kar poglejte, kateri komadi so povečini najpopularnejši – rock balade. Ni lepšega, kot se stiskati ob zvoku kitar, klavirja in dobrih besedil. Oz. zdraviti strto ob “sol na rano dodajajočih” kitarskih solotih.
Sicer pa – lahko se izpostavi morda kakšna skladbica, ki je denimo zaznamovala slovenski glasbeni prostor v preteklih letih. Ena izmed njih je gotovo “Čas” Dan D-jevcev, pa recimo “Samo Edini” Siddharte (no slednji imajo zunaj skladbico Homo Carnula, ki ima resnično dober tekst, ampak vprašanje je, če se je bomo še spomnili čez dve, tri leta…)

Skratka- da potegnemo črto – kot pravi rocker žal ugotavljam, da je pravega rocka vedno manj. Da je v zatonu. Skladbe se žal delajo na silo, samo da so, brez posebnega čustvenega naboja. Ta pa, po mojem prepričanju, da piko na i tovrstni glasbi. In je v rocku – ključen.

Dokaz:

YouTube slika preogleda

So never mind the darkness
We still can find a way
‘Cause nothin’ lasts forever
Even cold November rain …

Lep preostanek nedeljskega večera vam želim,

Jure :)

  • Share/Bookmark