Moja blogoumja… :)

Ker so pač počitnice in nekako ni veliko dogajanja … no, bom popravil … dogajanje je, pa sem malce poletno razpoložen … tako bo bolje …

Skratka, da ne bom dolgovezil, z zadnjega koncerta (Žalska noč) sem naredil tehle nekaj fotografij, ki pa so bolj kot ne, malce eksperimentalne narave. Upam, da so vam všeč.

Za začetek - žalski Aperion:

Novomeški Dan D:

Nato pa še Big Foot Mama:

Pa, da ne boste preveč črnogledi … Ena barvna za konec.

Lep počitniški pozdrav,

Jure

V soboto sem v BTC-ju, na Aleji mladih - to je tista, hm, recimo ulica, katera gre mimo Sobe Room in Hot Horsa, natančneje, to je tisto igrišče med omenjenima lokaloma. Pozimi drsališče, poleti pa igrišče za odbojko na mivki in nogomet na mivki.

V soboto se je torej na omenjenem igrišču odvijal finalni turnirček Trojk v odbojki na mivki.

Ekipe so bile sestavljene po posebnem ključu - v vsaki ekipi je v trojki morala biti vsaj ena ženska. Super.

Moram reči, da je bilo skoraj kot na morju (no, z izjemo 10 minutne plohe, katera pa nas je samo osvežil), samo, da je dejansko manjkalo morje. Ampak, mislim, da ga noben od nas, ki smo bili tam, ni pretirano pogrešal. Dobra družba in odlična odbojka.

Skratka, odbojka na mivki je vedno zanimiva, za gledat, v prijetni družbi se da res uživat zraven, sploh pa se mi zdi, da je precej fotogenična. :

Če je res - presodite sami. Nekaj utrinkov …

Za začetek nekaj takih … odrešilnih, ko se žoga z zadnjimi močmi reši …

Čeprav je šlo za rekreacijski turnir, so ga igralci vzeli resno - morda zaradi 600€ nagrade, ki je čakala najboljšo ekipo.

Uspešno zabijanje …

… ter uspešna blokada.

Bolj, ko je šel turnir proti koncu, bolj napeto je bilo, več borbe je bilo na mivki.

Ker je bilo precej vroče, nas črni oblaki v ozadju niso posebej ustrašili, dejansko smo se malce razveselili osvežitve.

Borbenost je tudi po parih kapljah dežja ostala na višku.

Kdo jo bo rešil … MOJAAA!!

Skratka, v soboto in potem tudi v nedeljo, se mi je kar nekajkrat zareklo in sem skoraj rekel, da sem bil na morju na odbojki na mivki. Saj je bilo skoraj tako, kot da bi bili dejansko tam …

Za konec še ena gasilska.

Fajn je bilo in upam, da bomo kaj podobnega kmalu ponovili.

Športni pozdrav,

Jure

P.s.: če ste željni še nekaj več utrinkov s sobotne odbojke na mivki, pa skočite v galerijo.

Že pred časom, meseca junija, natančneje, sem sodeloval pri zanimivi nagradni igri Radia 1, Gol za 11.000 €. Za časa same akcije žal nisem imel dovolj časa, da bi spotoma kaj objavil, zdaj, ko se je situacija malce umirila, pa imam malce časa, pa sem se odločil, da nekaj fotk napopam tudi na blog. Da vsaj izgledam priden. Pa saj veste, bolje kasno, kot nikoli.

Skratka, vse skupaj je potekalo v sodelovanju s Slovensko vojsko, ko smo se v času Evropskega prvenstva v nogometu potikali po Sloveniji in “skrivali” vojaška vozila. Najbolj mi je seveda v spominu ostala avanturica z valukom.

V valuku je vse skupaj kar nagneteno, in ker je vsepovsod železje …

… je uporaba čelad obvezna.

Tudi, če si z njo malce smešen … (avtoportret, btw)

Ne boste verjeli, ampak tale zverinica leti kot sneta sekira. Resnično!

No, poanta “skrivanja” je bila, da so poslušalci morali na podlagi resnično “težkih” namigov najti našo ekipo, ponavadi “skrito” pred očmi javnosti. In smo tako zbirali ekipo, ki je potem na zadnji dan nagradne igre, ki je sovpadal tudi s finalom Eura 2008, brcala na celjski Areni Petrol.

Naši tekmovalci so namreč morali zadeti gol. Nič težjega, a ne? Če ne bi morali brcati s polovice igrišča. In zadeti direktno v gol, brez da bi se  žoga prej odbila od tal. Mission impossible?

Glede na brcanje Roka Sajeta …

… niti ne … Velikokrat je bil namreč čisto blizu, enkrat nam je celo zastal dih, ko je za par centimetrov zgrešil - pa ne gola, temveč se je žoga odbila od tal par centimetrov pred golovo črto! Res, kapo dol, sem tudi sam poskusil, pa nisem bil niti blizu.

Tako po 90 minutah …

… brcanja …

… prijetnega druženja in smeha ob navihanih komentarjih našega Mihe ni bilo gola in s tem zmagovalca. Zato je sledil žreb za 11.000 €.

Žreb pa je bil najbolj naklonjen Blažu …

… ki se je takole razveselil 11.000 €!

Še potem, ko je bilo vsega konec, s prijateljema kar ni mogel verjeti svoji sreči.

Še nekaj več fotk pa si lahko ogledate v galerijah:

- vožnja z valukom

- finale na celjski Areni Petrol

Nogometni pozdrav,

Jure

Dež. Hitrost. Dolgi skoki. Vonj po 102 oktanskem pogonskem gorivu … vse to je v precejšnji meri zaznamovalo ta vikend v Mariboru in okolici. 6. Mobitel Rally Maribor, namreč.

Vse skupaj se je začelo spektakularno, s hitrostno preizkušnjo v samem Mariboru, na Koroškem mostu in bližnjih dveh krožiščih. Sam sem si izbral tisto, v bližini Štuka, kar se je na koncu izkazalo za precej dobro izbiro. Zakaj? Že po parih avtomobilih so grozeči črni oblaki uresničili svojo grožnjo in spustili ves svoj tovor. A nas dež ni ustavil, za moje pojme, je bilo fotkati v takem še bolje, le … mokri smo bili.

No, kako je izgledalo? Nekako takole:

Takole je še zadnjič v Mazdi Aleš Zrinski preizkusil progo kot predtekmovalec.

Nekako še zadnja fotka, preden se je ulilo … Posadka Vidmar/Uljančič, seveda, z legendarnim Yugecom.

Nato se je ulilo, kot da je zadnji dan …

Med popularnejšimi avtomobili so zadnje čase Renault Clioti.

Ker so na tem posebnem superspecialu tekmovalci štartali v obratnem vrstnem redu, smo vsi upali, da se bo do najboljših vsaj malce umirilo … in se je. Sicer je še padalo, a je bilo precej bolj znosno.

Takole je že tako dovolj spolzko cesto še dodatno naoljil Mitsubishi Mitje Klemenčiča, ki je v drugem krogu, žal, že spustil dušo.

Darko Peljhan z Mitsubishi Lancerjem EVO IX.

Domači up, posadka Kaučič/Zorenč, je bila po prvi preizkušnji uvrščena na 6. mesto.

Nato smo se šli sušiti. Na toplo kavico v Štuk, potem pa še malce pogledati na Lent, kjer je ravno koncertiral Zoran Predin. A ne za dolgo, saj nas je že zjutraj čakala naslednja hitrostna preizkušnja, HP Meljski Hrib.

Čeprav le z dvokolesnim pogonom, sta bila zelo hitra,

Slavko Komel s Peugeotom 206 RC in …

Vedno hitri Aleks Humar s sovoznikom Edom Čukom v Citröenu C2 R2.

Najhitrejša pa sta bila …

… domačina Kaučič/Zorenč in tako prevzela vodstvo v skupni razvrstitvi.

Sledil je kratek skok v servisno cono …

… kjer so si nekateri takole krajšali čas.

Nato je spet sledil premik, in sicer na eno najatraktivnejših točk letošnjega relija - na HP Gačnik, kjer je dirkače čakal pravi pravcati …

… skok.

Tudi z majnhnimi se da.

Tretjeuvrščena posadka, Gassner Jr./Bauer z Mitsubishijem, v zraku.

En najdaljših je bil tudi Hrvat Čibej, s Subarujem …

… pa tudi domačin Vučič se ni ustrašil skoka.

Nato pa je že sledil klic in potrebno je bilo nazaj v Ljubljano. Bilo je zanimivo, resnično zanimiva izkušnja. Kot rečeno, v znamenju dežja, hitrosti, 102-oktanskega goriva in dolgih skokov.

Relistični pozdrav,

Jure

P.s.: Še nekaj več fotk si lahko ogledate tukaj.

Čeprav poznam le 3, 4 njihove skladbe, sem se kot zaprisežen rocker koncerta že dlje časa resnično veselil. In niso me pustili hladnega. Status Quo, v vroči Ledeni dvorani Hale Tivoli.

Začeli smo s predskupino Leaf Fat, katere sem se prav tako zelo razveselil, ko sem izvedel, da so predskupina. O njih sem slišal marsikaj dobrega, zato sem jih težko pričakoval. Začeli so skoraj malce pred 20. uro, saj smo bili še zunaj, ko smo zunaj, pred Halo že lahko slišali grmenje kitar v dvorani. Kmalu smo se odpravili noter in prvo presenečenje je bila skoraj prazna ledena dvorana. Drugo presenečenje je bilo na odru. Žal bolj negativno. Leaf Fat - ali so imeli samo slab večer, ali so dejansko taki, ne vem, a od njih sem pričakoval veliko več. Bilo so videti nekako nerazpoloženi, nekako so mi delovali kot neki mulci, ki so med enim izmed svojih prvih odrskih nastopov.

Skupina Leaf Fat na odru.

Tri skladbice pod odrom in šli smo nazaj ven, pred Halo.

Pred Halo je bilo nekaj več ljudi, sem pa opazil pogumno kolegico novinarko, ki je intervjuvala …

… policaje!!

V dobri družbi fotografov je čas hitro minil in tako je končno je napočil trenutek, ko smo šli nazaj v vročo ledeno dvorano Hale Tivoli (termometer je kazal neusmiljenih 29°C … :p). Pridemo pod oder, na katerem opazim kar nekaj zanimivih podrobnosti:

- niti enega kabla na odru, nikaršnega balasta

- stena belih Marshalovih ojačevalcev, ki so delovali resnično impozantno.

Nato je množica čisto ponorela, saj so jih videli v zaodrju, že nekaj trenutkov kasneje pa so bili na odru.

Status Quo na odru.

Francis Rossi na kitari

RickParfitt na kitari

John “Rhino” Edwards na basu

Andrew Bown za klaviaturami, kaseneje je igral še na orglice in na tretjo kitaro

Koncert skupine Status Quo je bil odličen, lučkarski efekti super, resnično so popestrili koncert, morda le ena pomanjkljivost - na trenutke je bilo vse skupaj malce preglasno. Drugače pa je bil to pravi praznik rock and rolla v Ljubljani!

Rockerski pozdrav,

Jure

Ko sem izvedel za tole zadolžitev, sem vedel, da bo precej zanimiv izziv. Včerajšnji gala koncert Simfoničnega koncerta RTV Slovenija ob visoki obletnici televizije in radia v Križankah, namreč. A kot ponavadi, se stvari malce vedno zapletejo.

Za fotografiranje so nam bile dodeljene pozicije, ki so bile od samega dogajanja precej oddaljene, moja Sigma pa žal tem pozicijam ni bila najbolj dorasla. Pač, bo treba kmalu pravega Canona dobiti… Skratka, če ne bi bilo tam kolega Lenarta, ki je imel v svoji torbi tudi fiksnih 300 mm, bi koncertnih fotk odnesel bore malo. No, tako sem z malo iznajdljivosti in sreče prišel do naslednjih fotk.

Ko sem prišel v Križanke, me je presenetila zanimiva scena, ter še večji orkester. No, to ni bil samo orkester RTV Slovenija, na pomoč so priskočili tudi kolegi iz Big Banda RTV Slovenija, ter francoski kolegi iz Orchestre du Picardie.

A francoski simfoniki niso bili edini gostje. Tujih gostov je bilo med nastopajočimi kar nekaj.

Zelo cenjen kitajski dirigent, En Shao.

Slovenski pianist, Peter Mihelič.

Sledilo je prvo presenečenje in resnično navdušenje večera:

Violinistka Sarah Chang. Sam nisem ljubitelj klasične glasbe, oz. tovrstne glasbe - a med njenim igranjem violine so mi šle vse kocine pokonci.

Ko dirigent pade v ekstazo … Anton Nanut.

Zbranost v orkestru je bila na višku …

Gost na klarinetu - Mate Bekavac.

Sledilo je naslednje presenečenje …

Skupaj s simfoniki je namreč zaigral in zapel Jan Plestenjak.

Nato sta na oder stopili še dve divi z odličnim glasom:

Alenka Godec …

… in Darja Švajger.

Sledil je daljši intermezzo, katerega je zapolnil še en odličen glasbenik …

… egiptčanski pianist, Omar Khairat.

No, če sta nastopili dve divi z enkratnim glasom, je bilo očitno potrebno koncert uravnotežiti z odličnima moškima vokaloma:

Oto Pestner …

… in tenorist Janez Lotrič.

Odlična pevca še skupaj v skladbi Caruso.

Več kot dve uri dolg koncert je bil tako tik pred koncem. A brez udarnega konca res ne gre. Tako je sledilo res veliko presenečenje večera, ki je izpadlo več kot odlično.

Takole so Revellov Bolero začeli simfoniki. Vedno glasneje in glasneje je šlo … in ko sami skoraj niso mogli več glasneje, se jim je pridružila skupina …

Stroj Machine! Res, odlična kombinacija in udaren zaključek Revellovega Bolera kot tudi gala koncerta ob 80. letnici delovanja Televizije Slovenija in 50. letnici delovanja Radia Slovenija.

Nato je sledilo še družabno srečanje v preddverju Križank, kjer ni manjkalo ne politikov, glasbenikov ne televizijcev. A vseeno sem si najbolj zapomnil:

Navihana kuharja, ki sta nas postregla z odličnim pršutom in lososom …

… ter nasmejanih francoskih glasbenikov.

Križanke sem zapustil resnično dobrega razpoloženja, poln novih vtisov … in težji za skoraj 800 fotk… Upam, da vam je ta izborček všeč.

Lep jubilejni pozdrav,

Jure