Moja blogoumja… :)

Pa ga je konec - poletja namreč. Sam sem velik ljubitelj poletja in seveda, najbolj povezanega s poletem - morja.

Ni lepšega, kot sprehod zvečer, z ljubljeno osebo ob obali, kjer te pomirja bližina drage osebe in valovanje morja.

Ni bilo ravno zvečer in ni bilo z ljubljeno, sem pa delovni obisk obale izkoristil za kratek sprehod ob morju. In ker nisem preveč zahteven, je bilo prav tako - odlično.

Najprej sem se zamotil z jadnicami, tele so prave, športne.

Lep jesenskomorski pozdrav,

Jure

Prvič sem se lotil tovrstne fotografije. Priznam, da sem spotoma spustil kar kakšno potno srago. Ampak portretiranka je bila tudi fajn - obračala se je kot sem si želel, tako, da je bilo vsaj s te strani malce lažje. No, kaj pa sva s Tjašo ustvarila …

Zakaj takšna obdelava? Ne vem, se mi pa zdi res dobra. Vsak komentar pa seveda, več kot zaželjen. Še najbolj pa … konstruktivna kritika.

Lep pozdrav,

Jure

Vikend, krasno vreme in nov fotoaparat. Ni boljšega, kot vse skupaj združiti in oditi na “gozdarjenje”. Tako sem se v soboto zjutraj kar odločil in jo mahnil iz Ljubljane domov domov, v hribe. V Žiri.

Tako sem se odpravil malo na potep po Žirovskih hribih in okolici, spotoma pa malo testiral in preizkušal novega Canona 40D. Sicer sem zelo navdušen, prestop s Canona 350D je … Uuuhaa! A za kaj več, bo potrebno narediti še kar nekaj fotk, kar pa mislim, da tudi ne bo problem.

Torej - rezultati igranja so takšnile…

Tole drevo deluje kot… Poslednje drevo.

Malo igranja z nastavitvami beline - pri tej sliki dobiš dejansko občutek zime… Brrr…

Tu pa ne zebe…

Sonce res dela čudeže… ;)  Trobentice!!

Skratka, slikati z novim fotičem je … cel žur!!

Lep pozdrav,

Jure

Od malih nog sem se ukvarjal s športom, in kot se za športnika tudi spodobi, sem šport vselej rad tudi spremljal. Zelo podrobno.

In kot mulček se prav rad spominjam nedeljskih juter, ko smo navijali za naše Lisičke in alpske smučarje, ko so vijugali po strminah. Križaja,  priznam, se niti ne spomnem, spomnem pa se Mateje Svet, Veronike Šarec, a najbolj seveda - Jureta Koširja, Mitje Kunca, Reneja Mlekuža, od deklet pa Urške Hrovat, Katje Koren, Alenke Dovžan in moje najljubše - Špele Pretnar.

Kolikokrat sem se tresel za njih, ko so se spuščali po strmini navzdol med kakšnim olimpijskim slalomom. Najbolj se spominjam Lillehamerja leta ‘94… ko so Jure Košir, Alenka Dovžan in Katja Koren osvojili bronaste medalje. A na nasprotni strani je eden najbolj bridkih spominov odstop Špele Pretnar v finalni vožnji svetovnega prvenstva v slalomu, ko smo vedeli, da enostavno ni boljše od nje. Takrat je cela naša družina jokala … skupaj z njo.

A danes so drugačni časi - daleč od tistih, ko smo Slovenci veljali za smučarski narod. Razveseljuje nas predvsem Andrej Jerman, na trenutke se mu še kdo približa, a vseeno…

Ta vikend, so se za kratek čas ti časi vrnili med nas. A pridružili so se še mnogi drugi smučarji, ki so nam lepšali smučarske dopoldneve. Tomba, Enn, Kernen, Eggerjeva… legende smučanja…

Seveda govorim o “tekmovanju” Ski Legends Kranjska Gora, by Jure Košir. In ko sem izvedel, da bom lahko slikal vse te legende čisto od blizu… se mi je skoraj stemnilo pred očmi…

Sicer pa je bilo fotografiranje samo daleč od idealnega. Najprej dež, potem se je “poboljšalo” in začelo snežiti. A pravega entuziasta športa to ni oviralo in nastale so spodnje fotografije. Meni pomenijo veliko, vseeno pa upam, da bodo všeč tudi vam.

Je potrebno reči še kaj?

Kot se za legendo spodobi, ima celo svoje lastne smučke.

Alenka Dovžan

Mitja Kunc

Zmagovalka veleslaloma legend, Sabine Egger.

Še portret med pogovorom za Info TV.

Katja Koren in kolega, športni novinar radijske mreže Infonet, Miha Deželak.

Jure Košir - malce je bil razočaran zaradi slabega vremena.

Špela Pretnar

Intervju z legendo…

Špela Pretnar

Legende na kupu.

No comment.

Zvečer je sledil še koncert trenutno ene najbolj pribljubljenih slovenskih skupin, novomeških Dan D.

Želite dokaz, da je bilo res mrzlo?

Neglede na težke razmere za delo, lahko rečem, da sem resnično užival, poleg tega je bilo slikanje prav zaradi težkih razmer res poseben izziv. In ostal bo lep spomin…

Kar pa se tiče slovenskega smučanja - upam, da se bomo lahko spet kmalu skupaj tresli za naše smučarje ob nedeljskih dopopldnevih.

Lep preostanek večera,

Jure

Torej… Že nekaj časa nisem napisal nič novega. Nekateri ste to opazili, in ste pač razočarani… Vas razumem - in ne me narobe razumeti, ampak to razočaranje mi nekaj pomeni. Vseeno pa bi se vam rad opravičil, ampak pisal nisem z namenom.

Namreč, blog bo dobil popolnoma novo tematiko, prelevil se bo namreč v fotoblog… Jap, še ne fotoblog v morju blogov. Ampak, takle mamo. Fotografija je preveč zaznamovala moje življenje … in mislim, da je takle način lep poklon temu hobiju… a upam, da kmalu tudi kaj več…

Na branje, oz. slikanje!

Lep pozdrav, Jure

…veselega in debelega.

Torej, december je za nami - po pravici niti ne vem ali naj ga pogrešam ali ne. Delovno je bil zelo naporen, kar se tiče privatnega življenja pa zelo ploden. No, nisem nikogar oz. ničesar zaplodil () , je pa res, da so se stvari v marsičem spremenile, končno na boljše.

Skratka, meseca decembra je bilo tole moje blogoumovje malce bolj pusto, ampak - zdaj sem spet zadihal in upam, da bo v letu 2008 prijetno dihal tudi tele blogec.

Zdravo in pa predvsem srečno 2008! (srečno pa zato: kaj ti pomaga ves denar in vse zdravje tega sveta - to je imela večina na Titaniku… kaj ti to pomaga, ko pa nimaš sreče… )

Prijeten začetek leta vam želim!

Jure

Ko sem danes trapal po naši firmici in slikal vse možne parklje in misice in dogajanja ob vsem tem, se je vmes zgodila še ena stvar. Klic z Radia Orion, če lahko pridem poslikat goste. (ja, tudi Radio Orion spada v našo radijsko mrežo ) Seveda, da pridem, zakaj pa ne.

Vstopim v studio, najprej sicer zmrznem, ker moram priznat, da me pogled na hendikepirane osebe rahlo šokira. Gostje so bili namreč otroci, slabovidni otroci. A zmrznjenost je takoj minila, saj je bil studio poln dobre in pozitivne energije.

Včasih takole stokamo in se pritožujemo nad tem in onim, pa nam sploh ne manjka nič. Nič. Njim pa manjka vid - nekaj najpomembnejšega v življenju. A so bili sproščeni in tisto, kar je najpomembneje - polni življenja.

Samo tole bom rekel - od vseh darov, je bilo to presenečenje najlepše presenečenje. In ker njihova igrivost veje tudi iz slik, prilagam nekaj slik, ki sem jih naredil med pogovorom na Radiu Orion.

Voditeljica Darja

Lep dan še naprej,

Jure

Zadnje dni veliko preždim na prijatelju Youtube-u, predvsem, ker gledam videe skupine Guns ‘n Roses. In me kar malo daje nostalgija. Zakaj?

Ko takole gledam tele videe, sploh koncertne, posnete v Tokiju… jah, spoznam, da pravega rocka sploh ni več. Tistega pravega, nabitega s čustvi, pa ne samo ljubezenskimi, ampak… z vsemi čustvi. In seveda, primerno podprtimi s kitaro. Pa ne katerokoli kitaro, ampak Slashevo kitaro. Priznam, ob “Gunsih” sem odrasel, marsikatero popoldne preležal na postelji (pa kje so ti časi!? ) in preposlušal večino njihovih izdelkov.

Pa ne samo Gunse, tudi Aerosmithe, Queene, Metallico, Bon Jovije. Predvsem zmes Gunsov in Metallice.

In edino Bon Joviji še nekako držijo korak s pristnim pravim rockom, pa čeprav… se tudi oni počasi izgubljajo v komerciali…

Ravno smo imeli debato na temo novih komadov. Ne samo rockerskih, pa vseeno - v zadnjih dveh letih skoraj ni skladbe, ki bi jo lahko izpostavil! Žalostno… Včasih je bil povod za izdelavo skladbe povečini čustvenega izvora - ko so izlivali svoj gnev na papir, nato ob klavirju oz. akustični kitari postavili osnovo in naredili izreden komad. Kar poglejte, kateri komadi so povečini najpopularnejši - rock balade. Ni lepšega, kot se stiskati ob zvoku kitar, klavirja in dobrih besedil. Oz. zdraviti strto ob “sol na rano dodajajočih” kitarskih solotih.
Sicer pa - lahko se izpostavi morda kakšna skladbica, ki je denimo zaznamovala slovenski glasbeni prostor v preteklih letih. Ena izmed njih je gotovo “Čas” Dan D-jevcev, pa recimo “Samo Edini” Siddharte (no slednji imajo zunaj skladbico Homo Carnula, ki ima resnično dober tekst, ampak vprašanje je, če se je bomo še spomnili čez dve, tri leta…)

Skratka- da potegnemo črto - kot pravi rocker žal ugotavljam, da je pravega rocka vedno manj. Da je v zatonu. Skladbe se žal delajo na silo, samo da so, brez posebnega čustvenega naboja. Ta pa, po mojem prepričanju, da piko na i tovrstni glasbi. In je v rocku - ključen.

Dokaz:

…

So never mind the darkness
We still can find a way
‘Cause nothin’ lasts forever
Even cold November rain …

Lep preostanek nedeljskega večera vam želim,

Jure

Jesen mi ni bila nikoli nekaj posebnega… Do zdaj. Ne vem, je kriva fotografija ali pač kaj popolnoma drugega. Je pa res, da so me te jesenske barve popolnoma prevzele.

Bodo tudi vas?

Takšne so moje jesenske barve. In razigranost v jeseni.

Lep preostanek dneva,

Jure

Pa ga imam - svoj blog, namreč.

Ustvaril pa sem ga predvsem zato, da bi lahko na njem objavljal svoje fotografije. Sicer sem zaenkrat še fotograf, ki šele začenja svojo pot, sicer s svojo lastno galerijo na uradni spletni strani Radia Antena (www.radioantena.si), vendar pa si želim postati fotograf, ki bi bil v svetu slovenske fotografije vsaj malo poznan. Priznam, najbolj me privlači koncertna fotografija (slikam tudi za skupino Aperion), ker v njej najbolj uživam. Zaenkrat.

Zato sem tudi ustvaril ta blog. Da bom lahko objavljal svoje slike, vendar ne samo s koncertov, ampak recimo tudi take - malo bolj sproščene, od tu in tam… Tako kot za začetek objavljam tole svojo sliko. No, da sem jo naredil, me je “našuntala” moja prijateljica, češ da je že naveličana svojega ozadja na ekranu računalnika. No, če vam je všeč, si jo lahko tudi vi nastavite za ozadje.

In ker se še vedno veliko govori o Siddhartinem maratonu, naslednjič nekaj malega napišem tudi o tem… Slik, s katerimi lahko podprem svoje pisanje, pa tudi ne manjka.