Moja blogoumja… :)

Ta vikend je pripadel športu. Predvsem začetku nove sezone pod Rožnikom. Košarkarji so se merili v predsezonskem prijateljskem turnirju, posvečenemu v čast enemu najboljših košarkaških sodnikov vseh časov, Iztoku Remsu, ki je prav na tem turnirju sklenil svojo 33 let dolgo kariero.

Iztok Rems je v soboto zaključil 33 let dolgo sodniško kariero

Tako so se med seboj pomerile 4 močne ekipe - Ülker, Panathinaikos, Maccabi in gostiteljica, Union Olimpija. Olimpija ima popolnoma novo ekipo, mlado; zato se kaj večjega od fantov ni pričakovalo. A smo bili v zmoti, saj so nas prijetno presenetili z zmagama nad Ülkerjem in predvsem nad Maccabijem, pri Panathinaikosu pa je zmanjkalo nekaj sreče in predvsem izkušenj. Vseeno pa mislim, da si od ekipe lahko obetamo še marsikatero lepo predstavo.

Marko Milič je kapetan Union Olimpije, proglašen je bil tudi za MVP igralca turnirja

Zabijanje Golubovića

Miha Zupan z značilnim trakom

Vlado Ilievski je v nedeljo na tekmi z Maccabijem odlično pokrival Carlosa Arroya

V ledeni dvorani pa je bil že v četrtem krogu lige Ebel čas za večni derbi - med Olimpijo in Jesenicami. Priznam, sem navijač Olimpije, a me je precej visoka zmaga s 5:2 kar presenetila. Presenetil me je tudi mlad igralec Olimpije, komaj 19. letni Žiga Pance, ki je v prvi tretjini zabil dva gola za zelene. Upam, da je takšnih mladih upov še več.

Večni derbi med Jesenicami in Olimpijo so na prvi tekmi letos dobili slednji

Igralec tekme je bil ljubljanski vratar Mike Morrison - upam, da je končno ujel formo in bo nadaljeval bolje, kot je začel sezono v vratih Olimpije (87,88% obranjenih strelov)

Tomaž Vnuk je klub letom za marsikoga še vedno prehiter ... ;)

Skratka, vikend pod Rožnikom mi je dobro del, upam pa, da bo takšnih predstav naših hokejistov in košarkašev v sezoni 2008/09 še veliko.

Tokrat pozdrav malce drugače …

Prava Zmajčica ... ;)

Lp, Jure

V soboto sem v BTC-ju, na Aleji mladih - to je tista, hm, recimo ulica, katera gre mimo Sobe Room in Hot Horsa, natančneje, to je tisto igrišče med omenjenima lokaloma. Pozimi drsališče, poleti pa igrišče za odbojko na mivki in nogomet na mivki.

V soboto se je torej na omenjenem igrišču odvijal finalni turnirček Trojk v odbojki na mivki.

Ekipe so bile sestavljene po posebnem ključu - v vsaki ekipi je v trojki morala biti vsaj ena ženska. Super.

Moram reči, da je bilo skoraj kot na morju (no, z izjemo 10 minutne plohe, katera pa nas je samo osvežil), samo, da je dejansko manjkalo morje. Ampak, mislim, da ga noben od nas, ki smo bili tam, ni pretirano pogrešal. Dobra družba in odlična odbojka.

Skratka, odbojka na mivki je vedno zanimiva, za gledat, v prijetni družbi se da res uživat zraven, sploh pa se mi zdi, da je precej fotogenična. :

Če je res - presodite sami. Nekaj utrinkov …

Za začetek nekaj takih … odrešilnih, ko se žoga z zadnjimi močmi reši …

Čeprav je šlo za rekreacijski turnir, so ga igralci vzeli resno - morda zaradi 600€ nagrade, ki je čakala najboljšo ekipo.

Uspešno zabijanje …

… ter uspešna blokada.

Bolj, ko je šel turnir proti koncu, bolj napeto je bilo, več borbe je bilo na mivki.

Ker je bilo precej vroče, nas črni oblaki v ozadju niso posebej ustrašili, dejansko smo se malce razveselili osvežitve.

Borbenost je tudi po parih kapljah dežja ostala na višku.

Kdo jo bo rešil … MOJAAA!!

Skratka, v soboto in potem tudi v nedeljo, se mi je kar nekajkrat zareklo in sem skoraj rekel, da sem bil na morju na odbojki na mivki. Saj je bilo skoraj tako, kot da bi bili dejansko tam …

Za konec še ena gasilska.

Fajn je bilo in upam, da bomo kaj podobnega kmalu ponovili.

Športni pozdrav,

Jure

P.s.: če ste željni še nekaj več utrinkov s sobotne odbojke na mivki, pa skočite v galerijo.

Že pred časom, meseca junija, natančneje, sem sodeloval pri zanimivi nagradni igri Radia 1, Gol za 11.000 €. Za časa same akcije žal nisem imel dovolj časa, da bi spotoma kaj objavil, zdaj, ko se je situacija malce umirila, pa imam malce časa, pa sem se odločil, da nekaj fotk napopam tudi na blog. Da vsaj izgledam priden. Pa saj veste, bolje kasno, kot nikoli.

Skratka, vse skupaj je potekalo v sodelovanju s Slovensko vojsko, ko smo se v času Evropskega prvenstva v nogometu potikali po Sloveniji in “skrivali” vojaška vozila. Najbolj mi je seveda v spominu ostala avanturica z valukom.

V valuku je vse skupaj kar nagneteno, in ker je vsepovsod železje …

… je uporaba čelad obvezna.

Tudi, če si z njo malce smešen … (avtoportret, btw)

Ne boste verjeli, ampak tale zverinica leti kot sneta sekira. Resnično!

No, poanta “skrivanja” je bila, da so poslušalci morali na podlagi resnično “težkih” namigov najti našo ekipo, ponavadi “skrito” pred očmi javnosti. In smo tako zbirali ekipo, ki je potem na zadnji dan nagradne igre, ki je sovpadal tudi s finalom Eura 2008, brcala na celjski Areni Petrol.

Naši tekmovalci so namreč morali zadeti gol. Nič težjega, a ne? Če ne bi morali brcati s polovice igrišča. In zadeti direktno v gol, brez da bi se  žoga prej odbila od tal. Mission impossible?

Glede na brcanje Roka Sajeta …

… niti ne … Velikokrat je bil namreč čisto blizu, enkrat nam je celo zastal dih, ko je za par centimetrov zgrešil - pa ne gola, temveč se je žoga odbila od tal par centimetrov pred golovo črto! Res, kapo dol, sem tudi sam poskusil, pa nisem bil niti blizu.

Tako po 90 minutah …

… brcanja …

… prijetnega druženja in smeha ob navihanih komentarjih našega Mihe ni bilo gola in s tem zmagovalca. Zato je sledil žreb za 11.000 €.

Žreb pa je bil najbolj naklonjen Blažu …

… ki se je takole razveselil 11.000 €!

Še potem, ko je bilo vsega konec, s prijateljema kar ni mogel verjeti svoji sreči.

Še nekaj več fotk pa si lahko ogledate v galerijah:

- vožnja z valukom

- finale na celjski Areni Petrol

Nogometni pozdrav,

Jure

Dež. Hitrost. Dolgi skoki. Vonj po 102 oktanskem pogonskem gorivu … vse to je v precejšnji meri zaznamovalo ta vikend v Mariboru in okolici. 6. Mobitel Rally Maribor, namreč.

Vse skupaj se je začelo spektakularno, s hitrostno preizkušnjo v samem Mariboru, na Koroškem mostu in bližnjih dveh krožiščih. Sam sem si izbral tisto, v bližini Štuka, kar se je na koncu izkazalo za precej dobro izbiro. Zakaj? Že po parih avtomobilih so grozeči črni oblaki uresničili svojo grožnjo in spustili ves svoj tovor. A nas dež ni ustavil, za moje pojme, je bilo fotkati v takem še bolje, le … mokri smo bili.

No, kako je izgledalo? Nekako takole:

Takole je še zadnjič v Mazdi Aleš Zrinski preizkusil progo kot predtekmovalec.

Nekako še zadnja fotka, preden se je ulilo … Posadka Vidmar/Uljančič, seveda, z legendarnim Yugecom.

Nato se je ulilo, kot da je zadnji dan …

Med popularnejšimi avtomobili so zadnje čase Renault Clioti.

Ker so na tem posebnem superspecialu tekmovalci štartali v obratnem vrstnem redu, smo vsi upali, da se bo do najboljših vsaj malce umirilo … in se je. Sicer je še padalo, a je bilo precej bolj znosno.

Takole je že tako dovolj spolzko cesto še dodatno naoljil Mitsubishi Mitje Klemenčiča, ki je v drugem krogu, žal, že spustil dušo.

Darko Peljhan z Mitsubishi Lancerjem EVO IX.

Domači up, posadka Kaučič/Zorenč, je bila po prvi preizkušnji uvrščena na 6. mesto.

Nato smo se šli sušiti. Na toplo kavico v Štuk, potem pa še malce pogledati na Lent, kjer je ravno koncertiral Zoran Predin. A ne za dolgo, saj nas je že zjutraj čakala naslednja hitrostna preizkušnja, HP Meljski Hrib.

Čeprav le z dvokolesnim pogonom, sta bila zelo hitra,

Slavko Komel s Peugeotom 206 RC in …

Vedno hitri Aleks Humar s sovoznikom Edom Čukom v Citröenu C2 R2.

Najhitrejša pa sta bila …

… domačina Kaučič/Zorenč in tako prevzela vodstvo v skupni razvrstitvi.

Sledil je kratek skok v servisno cono …

… kjer so si nekateri takole krajšali čas.

Nato je spet sledil premik, in sicer na eno najatraktivnejših točk letošnjega relija - na HP Gačnik, kjer je dirkače čakal pravi pravcati …

… skok.

Tudi z majnhnimi se da.

Tretjeuvrščena posadka, Gassner Jr./Bauer z Mitsubishijem, v zraku.

En najdaljših je bil tudi Hrvat Čibej, s Subarujem …

… pa tudi domačin Vučič se ni ustrašil skoka.

Nato pa je že sledil klic in potrebno je bilo nazaj v Ljubljano. Bilo je zanimivo, resnično zanimiva izkušnja. Kot rečeno, v znamenju dežja, hitrosti, 102-oktanskega goriva in dolgih skokov.

Relistični pozdrav,

Jure

P.s.: Še nekaj več fotk si lahko ogledate tukaj.

Z malce zamude zaradi popolnoma nabitega urnika pa vseeno - 31. rally Saturnus.

Rally Saturnus je bil vedno ena najbolj obiskanih prireditev v slovenskem prostoru. Žal je začel izgubljati na privlačnosti in popularnosti, a zadnja leta zopet pridobiva status, kateri mu pritiče.

Letošnja trasa 31. Rallyja Saturnus je bila precej razgibana in zelo povezana z Ljubljano - ena od hitrostnih preizušenj je potekala kar na stadionu Ilirije v Šiški (steza za speedway), ena pa v neposredni bližini Ljubljane, na Jančah.

Ostale hitrostne preizkušnje pa so potekale v okolici Trbovelj, Hrastnika in Višnje Gore.

Rally mi je že od malih nog pomenil nekaj posebnega - vedno sem občudoval vse te dirkače, ki se podijo po zavitih drsečih, nezavarovanih cestah in ko sem žačel fotografirati, so bile moje skrite sanje vedno nekega lepega dne fotografirati prav dirko rallyja.

No, ta vikend so se mi želje izpolnile, saj so me poslali - prav na reli Saturnus.

Ali gredo sanje in dobre fotke skupaj z roko v roki, pa presodite sami.

Aleks Humar tik pred startom nedeljskega dela relija v svojem malem, a zato nič manj hitrem Citroenu C2 R2 max.

Zmagovalca 31. Rallyja Saturnus, čeha Vaclav Pech in Petr Uhel, v Mitsubishi Lancerju Evolucije 9, na prvi nedeljski preizkušnji, HP Janče.

Takole sta se ostremu in drsečemu zavoju približevala drugovršena in najhitrejša slovenca, Tomaž Kaučič in Peter Zorenč, prav tako v Mitsubishi Lancerju EVO 9.

Tretjeuvrščena, nemca Hermann Gassner in Karin Thannhäuser, tudi v Mitsubishi Lancerju devete evolucije.

Tu so vozniki še peljali s polnim plinom, par metrov kasneje pa je sledil oster in spolzek zavoj …

… in spet polno pospeševanje iz ovinka.

Najhitrejša Subaru Impreza na letošnji izvedbi relija Saturnus.

Naketere je takole, v fotografskem smislu zelo simpatično prineslo iz ovinka, v relističnem smislu pa verjetno ne najbolj ugodno.

Majhna, a vseeno neverjetno hitra: Citroen C2 R2 MAX Aleksa Humarja in Fiat Punto 1600 italijana Fornasiera.

Ne najhitrejša, pa zato ena lepših reli specialk letošnjega Saturnusa - Subaru Impreza nemške posadke Günther/Becker.

Na asfaltnih relijih na karoserijo dirkalnika delujejo zelo močne sile, zato se zgodi tudi to - odprejo se vrata prtljažnika.

Naš rajonček na HP Janče.

Tudi Yugo se lahko pelje zelo hitro…

Nato smo se preselili na naslednjo lokacijo - na HP Višnja Gora, katera je s svojimi več kot 30 km veljala za kraljevsko in tako zahtevno, da se lahko primerja z zahtevnostjo hitrostnih preizkušenj v svetovnem prvenstvu.

Zmagovalca Pech Jr./Uhel.

Slovenska posadka Kaučič/Zorenč - na oko sta od vseh šla najhitreje skozi ta ovinek.

Legendi slovenskega relijia - Darko Peljhan in Igor Kacin, v v relističnem svetu izjemno popularnem Mitsubishi Lancerju devete evolucije.

Tudi malo nižje pod ovinkom je bilo zanimivo, saj so vozniki “kradli” progo - takole sta “kradla Jani Trček in Mitja Česenj.

Sledil je trenutek streznitve od bencinskih hlapov. Zakaj? Ko voznik izgubi kontrolo in dirkalnik drsi ravno proti tebi, ni najbolj prijeten občutek…

Takole je posadka Rihter/Cevc malce prehitro pripeljala v kombinacijo ovinkov pred nami …

… in ga je malce kasneje začelo obračati, nato pa bočno nesti proti meni. Zakaj ni slik? Ker sem bežal na varno - za manjši kozolec. No, avto je nato priletel ravno v ta kozolec, sam pa sem se spet ustrašil, saj sem mislil, da kozolec ne bo zdržal. Hvala bogu je, po besedah lastnika zato, ker je zabetoniran dober meter globoko v tla.

Kozolček jo je odnesel precej bolje kot avto - sicer sta lahko nadaljevala z vožnjo, a ju je verjetno tale polomljeni odbijač kar precej oviral pri vožnji.

Izgubila sta tudi luč, katero pa je sodnik spravil na varno.

Kozolčku ni bilo hudega - no, res, da se je strgal plakat, cvetlično korito se je prevrnilo in streha se je razrahljala, a iz dvoboja kozolec vs. avto, je prišel ven kot zmagovalec tale kozolček. Pa še mene je rešil.

Pogled na isti avto v cilju… Kar dobro sta ga sklepala..

No, reli se je seveda nadaljeval in tudi mene niso kar tako prestrašili in sem nadaljeval s fotkanjem: Aleks Humar v malem, a hitrem Citroenu C2 R2 MAX.

Še druga mala resnično hitra specialka.

Stara, a še vseeno dobra in še pomembneje, hitra - Subaru Impreza

En lepših Yugotov.

Za konec še fotografiji zmagovalcev - na prvi absolutna zmagovalca, čeha Pech Jr. in Uhel, na drugi pa najhitrejša slovenca, Kaučič in Zorenč.

Super je bilo, občutki  nepopisni. Naslednjič… kakšen WRC?

Lep relistični pozdrav,

Jure

Pred 4,500 gledalci se je včeraj zvečer odvila še četrta in kot se je na koncu tekme izkazalo, zadnja tekma finala državnega prvenstva v hokeju na ledu. Med Acroni Jesenicami in HDD ZM Olimpijo, kakopak.

Sicer sem zaradi drugih obveznosti prvo tretjino zamudil, a sem bil vseeno presenečen nad rezultatom, katerega sem ugledal med premorom med prvima tretjinama - 2:0 za Jesenice. Priznam, čeprav fotograf, sem tudi navijač Olimpije, goreč navijač. In nekako nisem verjel, da bi lahko Jesenice tako zlahka zmagale. A ko sem videl prvih 5 minut tekme, sem videl zakaj je tako. Jesenice so bile preprosto boljše. No, z izjemo zadnjih 10. minut druge tretjine, ko se je Olimpija vsaj malo zbudila in pokazala vsaj približno svoj pravi obraz. In ta obraz jim je pomagal vsaj znižati rezultat na 2:1.

Torej, da povzamem - že v drugi minuti tekme je za jeseničane zadel Goličič, Healey je v 14. minuti povišal na 2:0. Končni rezultat je pred koncem druge tretjine postavil Felsner, ki je v 39. minuti zadel za Olimpijo.

Jeseničani so tako slavili svoj 6. naslov državnih prvakov v samostojni Sloveniji.

Klemen Mohorič je, navkljub končnemu rezultatu 4:0 svoje delo opravil dobro.

Sredi druge tretjine je kri malce zavrela Kužniku, a le za kratek čas.

Kar se igre tiče, je bila ta na oko najbolj gledljiva v drugi tretjini, ko smo lahko videli kar nekaj atraktvinih potez na obeh straneh.

Robert Tristan. Verjetno glavni jeziček na tehtnici v prid Železarjev.

Olimpija je dobro zagrozila tudi pred koncem zadnje tretjine, a gola jim ni uspelo doseči. Jeseničani so upravičeno slavili.

Dejan Varl, kapetan jeseničanov, je takole dvignil pokal.

Državni prvaki 2007/2008

Veliko je govora o tem, kaj in kdo, zakaj 4:0 in kaj bi bilo če bi bilo. Moje skromno mnenje: hokejisti Olimpije so bili preprosto bolj zmatrani, kar je bilo lahko videti tudi v sami igri. A to še ne pomeni, da si Jesenice ne zaslužijo naslova.

Smo pa lahko zadovoljni z letošnjo sezono, vsekakor. Seveda pa en od vrhuncev še prihaja - svetovno prvenstvo I. divizije. Tam bomo vsi stiskali pesti - neglede, ali navijamo za Zelene ali Rdeče…

Lep športni pozdrav,

Jure

Po kranjskogorskem vikendu je prišel še planiški vikend. Zopet naporno, a vendar lahko rečem - vredno je bilo. Čeprav delovno, sem se imel vseeno krasno, vzdušje, sonce - vse to te resnično dvigne na neko višjo raven.

Že pogled na največjo letalnico te presune (nisem bil v Planici že več let in sem že malo pozabil, kako velika zadeva je to), potem pa ko plezaš na fototočko ob hrbtišču skakalnice, se pa še bolj zaveš, kakšna zverina je tale naša letalnica. Res smo lahko ponosni, da jo imamo!

Ne morem pa mimo 18. letnega Gregorja Schlierenzauerja - po večini je ostale tekmovalce preskakoval kar za nekaj metrov in to … nekako z lahkoto. Nedvomno kralj letošnjega planiškega vikenda.

In še nesreča naših. Najprej smola v soboto, na moštveni tekmi, ko nam je za nekaj metrov ušlo 3. mesto. In kot da to ni dovolj, za manj kot pol metra stopničke v nedeljo uidejo še Robertu Kranjcu. A - to je šport.

Ko sem stal ob hrbtišču in čakal na skakalce, da so prileteli mimo, sem si mislil samo eno - vsak, ki se spusti po tej letalnicim je zmagovalec. Jaz vem, da se ne bi spustil.

Kako pa je vse skupaj izgledalo?

Pogled na hrbtišče največje skakalnice oz. letalnice na svetu

Verjetno se sprašujete, zakaj zavraga ne poteptajo snega na hrbtišču kar z ratrakom - prestrmo je…

Ko sem plezal ob hrbtišču do fototočke, sem pogledal navzdol in me je presunil tale pogled na 25.000 glavo množico. Uauu!

Od naših orlov me je prijetno presenetil Jurij Tepež, ki je imel konstantno solidne skoke

Robi Kranjec - v nedeljo so se mu stopničke izmuznile za 0,3 točke (manj kot pol metra)

Finec Matti Hautamaeki - finci slovijo kot eni bolj elegantnih med letom

Ledeni mož, finec Janne Ahonen

Takole izgleda, če se polet zalomi in postane “kratek skokec” Andreas Kofler, avstrijec

Thomas Morgenstern - prepričljivi zmagovalec letošnje sezone. Sam je sicer izjavil, da je bila sezona zanj za teden predolga.

Lahko rečem, da glavna zvezda letošnjih poletov v Planici - avstrijec Gregor Schlierenzauer

Še vedno rekorder z 239 metri - norvežan Björn Einar Römoeren

V soboto je svojo bogato kariero zaključil avstrijec Andreas Widhölzl

Razgrete poljske navijačice

Nekateri skakalci so v Planico prišli s spremstvom - nemec Martin Schmitt s svojo boljšo polovico

Petkova zmagovalna trojka: z leve proti desni, finec Janne Ahonen, zmagovalec avstrijec Gregor Schlierenzauer in norvežan Björn Einar Römoeren

Skupna slika zmagovalnih ekip sobotne ekipne tekme - z leve proti desni - ekipa finske, norveške in avstrije

Skratka, za mano, po moje lahko rečem kar za nami ( ) je še en krasen vikend. Se vidmo naslednje leto.

Lep pozdrav,

Jure

Pa je za nami. Naporno je bilo. Ampak … vredno. 20 ur, skoraj neprestano za fotoaparatom v celem vikendu. Več kot 800 slik narejenih. Mislim, da to pove vse o tem, kako je bilo.

V soboto nas je ob prihodu pričakalo sneženje, objektiv in fotoaparat sem imel zaščitena s polivinilom in je bilo … težko. Če hočeš narediti kakšno fotko na hitro … rabiš preveč časa, da bi sploh kaj ustvaril.
Ne bom pozabil, kakšen vtis je sped naredila ciljna strmina name, ko sem sam pri sebi pomislil - pa kater kre..en si sploh upa spustiti dol po tej strmini. No, pa so si. Seveda so si, in to kar dva dneva zaporedoma.

V Kranjski Gori pa se ni samo smučalo, temveč je bilo mnogo spremljevalnega programa - od veleslaloma glasbenih zvezd, X-plosion zabave koncerta, do nagradnega Binga … Skratka pestro je bilo!! Presodite sami …

Za začetek - THE strmina

Bode Miller v enih izmed zadnjih vratic

Tele Bodejeve navijačice so … khm … precej luštne, mar ne?

Sobotni mini polet Maria Matta

Aleš Gorza v cilju prvega teka sobotnega veleslaloma

Pred drugo vožnjo pozvoni telefon - Jure, a veš, da si bil na televiziji … o, vem ja…

Švicar Killian Albrecht v cilju finalne vožnje sobotnega veleslaloma

Benjamin Reich na ciljni strmini …

… ter v cilju

Zmagovalec sobotnega veleslaloma, američan Ted Ligety

Zmagovalna trojica sobotnega veleslaloma: Manfred Moelgg, Ted Ligety in Marco Blardone (z leve proti desni)

Nato se je začel spremljevalni program. Na smučišču nad hotelom Larix so svojo tekmo bili slovenski glasbeniki - najhitrejši je bil nekdanji kitarist skupine Šank Rock, Bor Zuljan

Sledila je X-plozija zabave - začel jo je Omar Naber

No, nimajo samo ameriški smučarji lušnih oboževalk …

Nato je sledil El Magnifico. Množico je res dobro razgrel …

Drugi dan. Slalom. Mitja Dragšič.

Med obema tekoma je čakanje popestril akorbatski pilot Tomaž Poljanec

Mario Matt v zadnjem delu drugega teka slaloma

Veselje Ivice Kosteliča ob prihodu v cilj

Še sobotna zmagovalna trojica Ivica Kostelič, zmagovalec pokala vitranc Manfred Moelgg in presenečenje na tretjem mestu - Marcel Hirscher

In še slika, ki mi osebno res veliko pomeni, sploh zato, ker ga skoraj ni bilo na spregled - Bode Miller. Ker je pač … legenda …

Prvak …

Tako nekako je izgledal 47. pokal Vitranc. V teh parih fotkah je težko ujeti vso dogajanje, upam pa, da ste dobili vsaj malo vtisa. Ali pa ste lahko malo obujali spomine.

Kranjska Gora je za nami, prihaja kraljica. Planica.

Se vidimo?

Lep dan še naprej,

Jure

Včeraj je bil res pester dan. Preden sem šel slikat koncert Nightwishev sem šel še v sosednjo dvorano - na hokej.

Skratka, izpolnile so se mi ene od sanj, saj sem si vedno želel slikati Olimpijo, v akciji. O vzdušju mi po moje ni treba veliko govoriti, ker je le-to v Tivoliju na vrhuncu.

Da je bilo razpoloženje še boljše, pa so poskrbeli hokejisti Olimpije sami - z zmago 3:2 in s trenutnim skupnim rezultatom polfinala Lige Ebel - 3:1. Še ena zmaga in finale bo tu…

En prvih strelov na gol Linza - Ralph Intranuovo

Sem bil prepričan, da sem ujel gol … Režija in scenarij - Ralph Intranuovo

Malce pred koncem druge tretjine sta se Aleš Mušič in Jean Francois David takole prijela…

Lep preostanek torka vam želim,

Jure

Od malih nog sem se ukvarjal s športom, in kot se za športnika tudi spodobi, sem šport vselej rad tudi spremljal. Zelo podrobno.

In kot mulček se prav rad spominjam nedeljskih juter, ko smo navijali za naše Lisičke in alpske smučarje, ko so vijugali po strminah. Križaja,  priznam, se niti ne spomnem, spomnem pa se Mateje Svet, Veronike Šarec, a najbolj seveda - Jureta Koširja, Mitje Kunca, Reneja Mlekuža, od deklet pa Urške Hrovat, Katje Koren, Alenke Dovžan in moje najljubše - Špele Pretnar.

Kolikokrat sem se tresel za njih, ko so se spuščali po strmini navzdol med kakšnim olimpijskim slalomom. Najbolj se spominjam Lillehamerja leta ‘94… ko so Jure Košir, Alenka Dovžan in Katja Koren osvojili bronaste medalje. A na nasprotni strani je eden najbolj bridkih spominov odstop Špele Pretnar v finalni vožnji svetovnega prvenstva v slalomu, ko smo vedeli, da enostavno ni boljše od nje. Takrat je cela naša družina jokala … skupaj z njo.

A danes so drugačni časi - daleč od tistih, ko smo Slovenci veljali za smučarski narod. Razveseljuje nas predvsem Andrej Jerman, na trenutke se mu še kdo približa, a vseeno…

Ta vikend, so se za kratek čas ti časi vrnili med nas. A pridružili so se še mnogi drugi smučarji, ki so nam lepšali smučarske dopoldneve. Tomba, Enn, Kernen, Eggerjeva… legende smučanja…

Seveda govorim o “tekmovanju” Ski Legends Kranjska Gora, by Jure Košir. In ko sem izvedel, da bom lahko slikal vse te legende čisto od blizu… se mi je skoraj stemnilo pred očmi…

Sicer pa je bilo fotografiranje samo daleč od idealnega. Najprej dež, potem se je “poboljšalo” in začelo snežiti. A pravega entuziasta športa to ni oviralo in nastale so spodnje fotografije. Meni pomenijo veliko, vseeno pa upam, da bodo všeč tudi vam.

Je potrebno reči še kaj?

Kot se za legendo spodobi, ima celo svoje lastne smučke.

Alenka Dovžan

Mitja Kunc

Zmagovalka veleslaloma legend, Sabine Egger.

Še portret med pogovorom za Info TV.

Katja Koren in kolega, športni novinar radijske mreže Infonet, Miha Deželak.

Jure Košir - malce je bil razočaran zaradi slabega vremena.

Špela Pretnar

Intervju z legendo…

Špela Pretnar

Legende na kupu.

No comment.

Zvečer je sledil še koncert trenutno ene najbolj pribljubljenih slovenskih skupin, novomeških Dan D.

Želite dokaz, da je bilo res mrzlo?

Neglede na težke razmere za delo, lahko rečem, da sem resnično užival, poleg tega je bilo slikanje prav zaradi težkih razmer res poseben izziv. In ostal bo lep spomin…

Kar pa se tiče slovenskega smučanja - upam, da se bomo lahko spet kmalu skupaj tresli za naše smučarje ob nedeljskih dopopldnevih.

Lep preostanek večera,

Jure