Moja blogoumja… :)

Zaradi bolezni z zamudo, a vseeno, saj veste kako pravijo - bolje pozno, kot nikoli.

Kot ste verjetno že povsod slišali in prečitali - bilo je mrzlo in mokro, a dejansko nam ni bilo hudega - tisti, ki se zavedajo, da je znotraj Križank ravno takšna temperatura kot zunaj, smo se že prej malce bolj “zadekali”. Jaz še nekoliko bolj, glede na to, da sem bil precej bolehen.

Glede na to, da ste si lahko marsikaj že prebrali, kakšnega večjega pisanja ne bi ustvarjal še sam, le, da sem nekako čutil oba zmagovalca. Strokovnega Anžeja Dežana in ljubljenca publike, Marka Vozlja.

Odlična Tajda Lekše in Jure Ivanušič, tokrat v vlogi Deana Martina

Moji favoriti so bili skupina Sons z Alenko Gotar ...

... in seveda vedno odlična Maja Slatinšek. Po glasovih publike je zasedla drugo mesto.

Med odmori (berite: reklamami), nam je prepeval sam "Dean Martin". :)

Zmagovalcev večera je bilo sicer več (najboljši debitant - Tiana, pa najboljše besedilo - Milan Dekleva za Anžejevo skladbo, pa za najboljšo izvedbo …) a izpostavil bi seveda dva - zmagovalca po mnenju publike Marka Vozlja …

Marko Vozelj je bil edini, ki je na odru imel dejansko koreografijo.

… in seveda “strokovni” zmagovalec, Anžej Dežan.

Anžej Dežan

Med glasovanjem so nas zabavali znani slovenski glasbeniki, nekateri so me kar prijetno presenetili, glede na to, da jih že dolgo nisem videl na odru oz. tudi ne slišal, spet pa bi izpostavil dva - prvotno zasedbo New swing quarteta, v kateri še ni Ota Pestnerja in Tomaža Kozlevčarja in Tomaža Domicelja - pojavil se je v beli jamajka-stajl “obleki”.

Prvotna zasedba New swing quarteta

Jamaika man, Tomaž Domicelj

Bilo je hladno in mokro, a tako slabo, kot pišejo ponekod, spet ne. Definitivno bolje od marsikaterega poletnega kvazinatečaja za najpesem.

Lep jesenski pozdrav,

Jure

Tole zadevo pa sem resnično težko pričakoval. Prvič, zaradi nastopajočih, drugič pa … no, poklicna deformacija je, da sem firbčen in posledično me je zelo dajal firbec, kaj za vraga nam bo Telekom oz. Siol ušpičil.

Že dan prej, ko sem se peljal mimo, sem videl, da bi znalo biti pestro. Dimna zavesa, obarvana v vseh možnih odtenkih modre je povzročila, da je petek švignil mimo kot bi trenil. Zaradi firbčnosti, seveda.

Po opravljenem delu na koncertu skupine Rebelde sem se odpravil prot Bavarskemu dvoru. Seveda, kot pravi firbec, sem šel najprej pogledati oder. Prva reakcija. Mater je visok. In res je bil, kot se je kasneje iskazalo, s fotografskega gledišča čisto previsok.

To je pomenilo slednje - že tako smo bili fotografi časovno omejeni, kar sicer ni problem (vsaj zame), vendar pa to postane problem, če je oder previsok in si odvisen od tega, kako se glasbenik giblje po odru.

Na event so me povabili Billysi, tako, da se mi je uspelo pritihotapiti tudi na oder in sem vsaj od tam lahko naredil še kakšno fotografijo več med njihovim nastopom.

Špil so začeli že zgoraj omenjeni Billysi, in ko so zaključili, je bilo pod odrom že kar lepo polno. Za njimi sta sledila Murat & Jose, ki po novem nastopata z bandom, sta pa spotoma predstavila še svoj novi album, ki sta ga izdala prav na dan dogodka. Za njimi so sledili Siddharta, ki so zopet navdušili, potem pa presenečenje večera, kaj pa je to bilo, pa vam zaupam nekoliko kasneje.

Sledili so Gorillaz Sound System … kateri pa so me skoraj pustili hladnega. Z njimi sicer ni bilo nič napačnega, glasbeni izvajalci v obliki dveh DJ-jev, enega VJ-ja in dveh … plesalcev/pevcev. Bolj me je razočarala tako pompozno napovedana vizualizacija. Dobro, na odru je bilo še največ za videti, saj so na več panojev projicirali zanimive vizualizacije, a vseeno se mi vse skupaj ni zdelo kot 360° šov. Izbor glasbe pa je bil kar okej, čeprav ni bil po mojem okusu. Glavno pa je tako ali tako to, da je folk ostal tam do konca.

Večer so otvorili Billysi

Z Billysi zdaj že nekaj časa nastopa Roman Ratej, pravi živi metronom :)

Sledila sta Murat ...

... in Jose. Po novem nastopata z bandom in slišati je bilo precej dobro.

Na odru sta se jima pridružila tudi Semo in Maya, vendar pa slednje zaradi izteka fototermina nisem mogel fotografirati.

Sledil je težko pričakovani nastop Siddharte. Kot so po večini govorili vsi obiskovalci, so prišli le zarad njih … Pred samim začetkom, ko je že tekel intro, je bil v dimu zelo lepo izrisan znak Siddharte - no, emblem Petrolee - videti je bilo zelo lepo. Tudi začeli so precej ognjeno.

Tomi v ognjeno rdeče obarvani megli

Tomi je bil odlično razpoložen, takole je skočil s podija za bobne. :)

Ker je bil oder precej visok, smo bili predvsem odvisni od gibanja glasbenikov po odru. Hvala bogu je Primož tudi prišel malce bližje.

Lahko bi se reklo tudi "Tomijeva značilna poza". :)

Žal je bil naš fototermin prekratek, da bi lahko ujeli Siddharto skupaj s piroshowom, ki je sledil malce za tem. No, je bilo pa zato toliko bolje, ko smo lahko fotkali presenečenje večera.

Murat & Jose sta skupaj s Siddharto izvedla skladbo "Od ljudi do ljudi"

Tomi in Jose skupaj na odru

Sledili so še glavni nastopajoči, Gorillaz Sound System. Žal pa je bila, verjetno zaradi projekcij, bolj kot ne, tema na odru, kar je še otežilo fotografiranje.

Neglede na vse težave in tegobe sem prišel do slednjega zaključka - ob dobri glasbi čas hitro mine, pa tudi delati je lažje.

Lep pozdrav,

Jure

Priznam, po eni strani sem koncert komaj čakal. A ne me narobe razumeti - predvsem zato, ker sem vedel, da zna biti koncert s fotografskega stališča zelo zanimiv.

In je bil - edino štoflčke za v ušesa sem pozabil, saj mlade najstnice znajo še kako vreščati. No, dva oboževalca mehiške skupine sta bila bolj kultivirana in lepo uživala v koncertu.

Oboževalca skupine Rebelde z mehiško zastavo

Nato se je stemnilo in najprej je med množico zakorakal tamburaš, ki je v značilnih mehiških ritmih naznanjal koncert in stopnjeval napetost. Sledil je zanimiv začetek.

Nato se je koncert začel … od vreščanja množice - Hala Tivoli je bila nabito polna, nazadnje sem jo tako polno videl lani na Maratonu Siddharte - glasbe skoraj nisem slišal.

Rebelde

Nekako sem se odločil, da bom v dveh skladbah, kolikor smo jih imeli na voljo za fotografiranje, naredil nekaj fotografij širokega spektra, nato pa se osredotočil na posameznike. Dajmo začeti s fanti (and don’t get me wrong )

Christopher Uckerman je bil precej poskočen. :)

Christian Chavez - priznal svojo isto spolno usmerjenost, menda je tudi poročen, seveda - s fantom

Alfonso Herrera

No, in zakaj sem začel s fanti - zato, da lahko končam z dekletoma. Začnem z eno, že ta me je precej impresionirala, potem pa še druga … in ko sem slučajno preveril fotografijo, če imam pravilne nastavitve, vidim presunljivo lepe modre oči.

Dulce Maria

Dulce Maria je bila že na daleč videti zelo simpatično ... :)

In, ko sem mislil, da sem videl vse, je prišla na vrsto še Anahi.

Anahi

Plavolasa modrooka lepotica

No, upam, da zdaj razumete, zakaj sem začel s fanti. Skratka, če me že niso glasbeno impresionirali, me je vsaj nežnejši del skupine vsaj malo impresioniral.

No, po Rebelde pa sem letel naprej, na naslednji spektakel - Gorillaz Sound System, pod milim ljubljanskim nebom.

Lp, Jure

Zadnja sobota v avgustu in pred začetkom šole je nekako pripadla dvema velikanoma - Simobilu in DJ Umeku.

Zopet, po mojem štetju že petič zapored, so skupaj pripravili prvovrsten party, enega največjih open-air žurov v Ljubljani. Tudi letos v Tivoliju. In tudi letos je bilo več kot 10.000 ljudi.

Ko sva z drago kasneje čakala, da se je parkirišče kolikor toliko spraznilo, da sva lahko normalno obrnila in se odpeljala domov, sva opazila vse možne registrske, od Maribora do Kopra, opazila sva celo dve italijanski registraciji, kar samo potrjuje, za kako odmevno stvar gre.

Kot rocker, če ne kar metalec po duši, moram priznati, da sem se imel zelo dobro, Umek je le Umek in včeraj je še enkrat dokazal svoje mojstrstvo.

Tole bi bil lahko en od dokazov.

Kasneje se je Umeku na odru pridružil še MC Spinz, s katerim sta še dodatno razgrela večtisočglavo množico.

Tudi fotografi so bili v elementu.

Seveda ni manjkalo niti lepih deklet.

DJ Umek, za nekatere Fotr.

Skratka … že čakam(o) na zadnjo avgustovsko soboto v letu 2009.

Lep pozdrav,

Jure

Priznam, ko sem dobil zadolžitev, sem si rekel - WTF!? Dobesedno. Ampak, vsaka nova stvar je zame nov izziv, vsak izziv pa vemo kaj pomeni. S takim odnosom sem vstopil v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Predstava v sklopu Festivala Ljubljana je bila razprodana, ogledati si jo prišel celo celovški župan. In res je imel kaj za videti. Opera Carmen v izvedbi opere in baleta SNG Maribor je resnično navdušila, celo mojo temačno hardrockersko dušo. Dobre tri ure dolga predstava je tako minila kot bi tlesknil s prsti. Skratka, odlično in lepo presenečenje.

Kako pa je vse skupaj izgledalo?

V vlogi Micaële je blestela Sabina Cvilak, v vlogi Joseja pa Janez Lotrič.

Kot Carmen je navdušila Turkinja armenskega rodu Karine Ohanyan.

Za fotografske zanesenjake : Svetlobni pogoji so bili precej neugodni, saj je bilo precej temačno - tako sem iz roke delal pri 200 mm in pri časih med 1/30 in 1/50. Skoraj tako, kot, da bi morali biatlonci streljati svoje tarče pri močnem vetru.

Morda se mi bo kdo smejal, a vseeno - nisem si niti predstavljal, da gre vsa glasba, vsi inštrumenti in vse petje v naša ušesa brez ozvočenja … To je dejansko bil največji šok. Pač, prvič na operi, vajen glasnih ozvočenj rockerskih koncertov.

Lep operni pozdrav,

Jure

Na Vranskem se v začetku avgusta zadnja leta odvija že kar tradicionalen Vransko Summer Night … recimo mu, festival. V petek je bolj poudarek na slovenski glasbi (ala Atomic Harmonic), v soboto pa poslastica za rockerske odvisnike.

Tako so letos nastopili Legalo Criminalo, Big Foot Mama, legende Pankrti in vedno bolj udarni Tabuji.

Žal skupine Legalo Criminalo nisem ujel, saj me je zadržal še nek drug dogodek, katerega sem se moral udeležiti, tako da sem prišel na Summer Night v zadnji tretjini igranja Big Foot Mame. Vzdušje v velikem šotoru je bilo tisto pravo, rockersko.

Za rep sem ujel nastop Big Footov.

Sledil je nastop Pankrtov, seveda s Perom Lovšinom na čelu.

Lahko rečem, da nas je bila večina pozitivno presenečenih nad odzivom publike, ki so hoteli še in še in prepevali legendarne komade Pankrtov.

Pero Lovšin je dokazal, da resnično še ni za odpis in da je prava legenda!

Sledil je še nastop banda, ki me zadnje čase vedno znova preseneča. Po odhodu nekako najbolj prepoznavnega dela banda, karizmatične pevke Nine, zaradi njenega vokala smo dejansko takoj vedeli, da gre za Tabuje, se niso ustavili in strmeli svojim ciljem in željam naproti, in glede na videno, jim gre odlično. S pevko Tino so se ujeli in na odru to vedno znova dokažejo. Pa niti ne bi tega vsega trdil, če ne bi poznal cele množice ljudi, ki se z mano še kako strinja.

Začeli so takole v modri …

Nato pa so udarili z vso močjo in navdušili zbrano množico.

Vransko Summer Night 2008 mi bo tako ostal v resnično lepem spominu. Rockerskem spominu.

Lep poletni pozdrav,

Jure

P.s.: še kakšno fotografijo več pa si lahko pogledate v galeriji.

Ker so pač počitnice in nekako ni veliko dogajanja … no, bom popravil … dogajanje je, pa sem malce poletno razpoložen … tako bo bolje …

Skratka, da ne bom dolgovezil, z zadnjega koncerta (Žalska noč) sem naredil tehle nekaj fotografij, ki pa so bolj kot ne, malce eksperimentalne narave. Upam, da so vam všeč.

Za začetek - žalski Aperion:

Novomeški Dan D:

Nato pa še Big Foot Mama:

Pa, da ne boste preveč črnogledi … Ena barvna za konec.

Lep počitniški pozdrav,

Jure

Čeprav poznam le 3, 4 njihove skladbe, sem se kot zaprisežen rocker koncerta že dlje časa resnično veselil. In niso me pustili hladnega. Status Quo, v vroči Ledeni dvorani Hale Tivoli.

Začeli smo s predskupino Leaf Fat, katere sem se prav tako zelo razveselil, ko sem izvedel, da so predskupina. O njih sem slišal marsikaj dobrega, zato sem jih težko pričakoval. Začeli so skoraj malce pred 20. uro, saj smo bili še zunaj, ko smo zunaj, pred Halo že lahko slišali grmenje kitar v dvorani. Kmalu smo se odpravili noter in prvo presenečenje je bila skoraj prazna ledena dvorana. Drugo presenečenje je bilo na odru. Žal bolj negativno. Leaf Fat - ali so imeli samo slab večer, ali so dejansko taki, ne vem, a od njih sem pričakoval veliko več. Bilo so videti nekako nerazpoloženi, nekako so mi delovali kot neki mulci, ki so med enim izmed svojih prvih odrskih nastopov.

Skupina Leaf Fat na odru.

Tri skladbice pod odrom in šli smo nazaj ven, pred Halo.

Pred Halo je bilo nekaj več ljudi, sem pa opazil pogumno kolegico novinarko, ki je intervjuvala …

… policaje!!

V dobri družbi fotografov je čas hitro minil in tako je končno je napočil trenutek, ko smo šli nazaj v vročo ledeno dvorano Hale Tivoli (termometer je kazal neusmiljenih 29°C … :p). Pridemo pod oder, na katerem opazim kar nekaj zanimivih podrobnosti:

- niti enega kabla na odru, nikaršnega balasta

- stena belih Marshalovih ojačevalcev, ki so delovali resnično impozantno.

Nato je množica čisto ponorela, saj so jih videli v zaodrju, že nekaj trenutkov kasneje pa so bili na odru.

Status Quo na odru.

Francis Rossi na kitari

RickParfitt na kitari

John “Rhino” Edwards na basu

Andrew Bown za klaviaturami, kaseneje je igral še na orglice in na tretjo kitaro

Koncert skupine Status Quo je bil odličen, lučkarski efekti super, resnično so popestrili koncert, morda le ena pomanjkljivost - na trenutke je bilo vse skupaj malce preglasno. Drugače pa je bil to pravi praznik rock and rolla v Ljubljani!

Rockerski pozdrav,

Jure

Ko sem izvedel za tole zadolžitev, sem vedel, da bo precej zanimiv izziv. Včerajšnji gala koncert Simfoničnega koncerta RTV Slovenija ob visoki obletnici televizije in radia v Križankah, namreč. A kot ponavadi, se stvari malce vedno zapletejo.

Za fotografiranje so nam bile dodeljene pozicije, ki so bile od samega dogajanja precej oddaljene, moja Sigma pa žal tem pozicijam ni bila najbolj dorasla. Pač, bo treba kmalu pravega Canona dobiti… Skratka, če ne bi bilo tam kolega Lenarta, ki je imel v svoji torbi tudi fiksnih 300 mm, bi koncertnih fotk odnesel bore malo. No, tako sem z malo iznajdljivosti in sreče prišel do naslednjih fotk.

Ko sem prišel v Križanke, me je presenetila zanimiva scena, ter še večji orkester. No, to ni bil samo orkester RTV Slovenija, na pomoč so priskočili tudi kolegi iz Big Banda RTV Slovenija, ter francoski kolegi iz Orchestre du Picardie.

A francoski simfoniki niso bili edini gostje. Tujih gostov je bilo med nastopajočimi kar nekaj.

Zelo cenjen kitajski dirigent, En Shao.

Slovenski pianist, Peter Mihelič.

Sledilo je prvo presenečenje in resnično navdušenje večera:

Violinistka Sarah Chang. Sam nisem ljubitelj klasične glasbe, oz. tovrstne glasbe - a med njenim igranjem violine so mi šle vse kocine pokonci.

Ko dirigent pade v ekstazo … Anton Nanut.

Zbranost v orkestru je bila na višku …

Gost na klarinetu - Mate Bekavac.

Sledilo je naslednje presenečenje …

Skupaj s simfoniki je namreč zaigral in zapel Jan Plestenjak.

Nato sta na oder stopili še dve divi z odličnim glasom:

Alenka Godec …

… in Darja Švajger.

Sledil je daljši intermezzo, katerega je zapolnil še en odličen glasbenik …

… egiptčanski pianist, Omar Khairat.

No, če sta nastopili dve divi z enkratnim glasom, je bilo očitno potrebno koncert uravnotežiti z odličnima moškima vokaloma:

Oto Pestner …

… in tenorist Janez Lotrič.

Odlična pevca še skupaj v skladbi Caruso.

Več kot dve uri dolg koncert je bil tako tik pred koncem. A brez udarnega konca res ne gre. Tako je sledilo res veliko presenečenje večera, ki je izpadlo več kot odlično.

Takole so Revellov Bolero začeli simfoniki. Vedno glasneje in glasneje je šlo … in ko sami skoraj niso mogli več glasneje, se jim je pridružila skupina …

Stroj Machine! Res, odlična kombinacija in udaren zaključek Revellovega Bolera kot tudi gala koncerta ob 80. letnici delovanja Televizije Slovenija in 50. letnici delovanja Radia Slovenija.

Nato je sledilo še družabno srečanje v preddverju Križank, kjer ni manjkalo ne politikov, glasbenikov ne televizijcev. A vseeno sem si najbolj zapomnil:

Navihana kuharja, ki sta nas postregla z odličnim pršutom in lososom …

… ter nasmejanih francoskih glasbenikov.

Križanke sem zapustil resnično dobrega razpoloženja, poln novih vtisov … in težji za skoraj 800 fotk… Upam, da vam je ta izborček všeč.

Lep jubilejni pozdrav,

Jure

Včeraj na Google Talku okoli 18h od Petre dobim sporočilo: “A nisi na Pozravu poletja, na Kongrescu!?” Še vedel nisem, da je!! Skratka, v parih minutah se zmenimo, kaj in kako in smo šli v akcijo… (zraven je bil še Anže) Priznam, za not priti pod oder, sem imel kar malo sreče … pač … včasih je potrebne tudi nekaj sreče …

Ko sem prišel do odra, je s svojim nastopom ravno zaključil Omar. Ljudi je bilo že tudi ravno prav, vročina je tudi ravno prav popustila.

In smo začeli …

… s Tanjo Žagar.

Sledili so Atomik Harmonik, za katere lahko res rečem, da so dobro razgreli množico… sicer na playback, uspelo jim pa je vseeno.

Dolgonoga Manca Špik: presenečen sem bil na odzivom publike … In pela je v živo …

Sledili so eni največjih žurbandov v Sloveniji, Kingstoni …

Malce od bližje …

In čisto od blizu.

Špela iz Atomikov je vmes veselo podpisovala avtograme.

Sledil je nastop “levinje”, Saše Lendero, in spet sem bil močno presenečen nad odzivom množice, ki je zdaj že dodobra napolnila Kongresni trg.

Ker so takšne masovke precejšen organizacijski zalogaj, gre kdaj pa kdaj tudi kaj narobe … Tako je Rebeka Dremelj malce zamujala na svoj nastop, zato je vskočil kar Frenk Nova, nekdanji pevec popularne skupine Babilon, sicer člana njenega spremljevalnega banda.

Frenk Nova je tako zapel nekaj Babilonivih …

Potem pa je že prišla Rebeka …

Nato pa nastop, ki sem ga težko čakal cel večer. Skupina …

Tabu!!

Zdaj ne več tako nova pevka skupine je več kot dokazala, da se je v skupino odlično vključila. In energija, ki veje iz nje na odru … Super odlično!!

Marjan je legenda - poznate ga lahko tudi iz kakšnih težjih bandov (Interceptor, denimo … )

Maco skrbi za solistične vložke na kitari.

Tina med eno izmed balad.

Med deljenjem svoje energije s publiko …

… in v ekstazi …

Skratka - glede na to, da sem za zadevo izvedel tik pred zdajci, moram reči, da sem vesel, da sem šel. Bilo je prijetno, od uživanja v glasbi, do druženja z glasbeniki in seveda fotografi.

A vse vedno ni tako lepo … Po večini smo bili vsi fotografi precej jezni na lučkarja, saj je na trenutke resnično pretiraval (no, ti trenutki so dejansko včasih kar trajali in trajali) in nam s tem, ali pokvaril fotografije, ali pa jih enostavno ni bilo možno narediti … skratka, se bo že naučil, samo upam, da ne na koncertih, katere bom fotkal.

Lep poletni pozdrav,

Jure

p.s.: Miha, hvala za objektiv!!